Pojdi na glavno vsebino

PRISTNA DUHOVNOST IN NE ... ali o tem, kaj je pod gladino našega jezera.

PRISTNA DUHOVNOST IN NE ... ali o tem, kaj je pod gladino našega jezera.

Pristnost je bila v tradicionalni vzgoji zelo zapostavljena in neštetokrat ponižana. Prav ta ovira nam preprečuje resnično duhovno življenje.

Zato, da vstopimo v vzdušje svetega, je potrebno priti v stik z osebno resnico.

Kaj res čutim do sebe, do ljudi okrog sebe, do vsega, kar srečujem? In znam potem temu prisluhniti in te občutke pospremiti v mir in povezanost? Šele ko vem, kaj resnično čutim, lahko potem pustim, da iz mene odtečejo trda prepričanja o nerešljivem trpljenju, otopelost pred ponujeno ljubeznijo, grenki naboj zamere, odpora, maščevalnosti, obupovanja ...

Ko črna voda odteče - in včasih odteka kar nekaj časa - lahko stopimo na prag, kjer se odpira milost. Tam smo doma, tam je naš prostor, ki čaka. Vse pa se začne, ko si priznamo svoje občutke. Kdor želi biti dober in pozitiven, se samo površno kesati s splošno formulo, ki ne nadleguje resnice ("Žal mi je ... za vse ..."), ne more občutiti pristnega stika s presežnim in svetim, pa naj gre za to ali drugo veroizpoved ali za duhovna gibanja ali skupine za samopomoč. Prav zaradi tega najdemo tudi med verniki težke odnose, sprtost, nevoščljivost, fanatizem, obrekovanje, hinavščino in sovražnost. Vse to nosijo ljudje s sabo v cerkev, a tam tega ne odložijo, saj pridejo od obredov z isto senco v srcu. Podobno se lahko dogaja na skupinah, ki skušajo gojiti osebno ali duhovno rast svojih članov.

Dokler niso vsi varni, da povejo karkoli in da bo vsaka resnica dobrodošla, in dokler voditelji skupin ne znajo te varnosti zagotoviti, skupina ne omogoča razvoja.

Prenova seveda ne pride iz tega, da koga obsojamo. Začeti je treba pri nas samih in samo to je potrebno gledati, samo to je res pomembno in odločilno. Drugi bodo opravili soočanje s seboj sami, če jim je do tega.

Pristnost je bila v tradicionalni vzgoji zelo zapostavljena in v neštetokrat ponižana.Vračanje vanjo ni lahko. Biti dobri, pridni in vredni pohvale je bilo ključno, da smo se počutili kaj vredne. Ker pa vsak človek čuti tudi veliko drugega in težkega, sovražnega in bolečega, je bilo najlažje to spraviti v kot in se truditi za dober vtis pred sabo in drugimi. Bogu je bilo pripisano, da hoče, da smo čim "boljši". Da to ni prava pot, dokazujejo raziskave o moralnem čutu in sočutnem vedenju: med verniki in vernimi ni razlik.

Zato je samo spoštovanje pristnega občutenja in učenje, kako s tem ravnati, cilj, ki lahko oplemeniti družbo in prenovi vzgojo, s tem pa tudi usodo naše skupnosti. Predvsem pa nam samim vrne čistost srca.

Jezero naše resnice ima na dnu marsikaj nevidnega in težkega. A vse je tam samo zato, da rojeva Življenje. Vse v nas naj bo povabljeno, da se preobrazi v dobro in nas osreči.

Članek se navezuje na prispevek, ki sva ga napisali z Josipo za Delo, in je objavljen kot intervju z mano. Berete ga lahko na tej spletni strani. S to temo bova namreč nadaljevali, ker je zelo pomembna.


Oznake: DUHOVNOST

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...