Pojdi na glavno vsebino

Prispevki dr. Metke Klevišar

Dr. Metko Klevišar sem povabila, naj nam posreduje nekaj svojih izkušenj in znanja. Lahko si preberete njen uvodni pozdrav. Prispevki si sledijo po časovnem vrstnem redu. Naslovi: Dolžnost do bližnjega Pričakovanja drugih Iskrenost Še enkrat:iskrenost Pokliči, če kaj potrebuješ Graditi dom ali hišo Selitev Kako smo preplašeni

Z velikim veseljem sem sprejela Alenkino povabilo, da bi pisala na njeni spletni strani. Zame je to nov izziv in še ena priložnost, da pišem o stvareh, ki jih doživljam v svojem vsakdanjem življenju in se mi zdijo vredne, da se ob njih ustavimo. Z Alenko se poznava še iz Alenkinih študentskih časov. Takrat sem jaz že delala kot zdravnica na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Potem se dolga, dolga leta nisva srečali. Zdaj pa je življenje spet naneslo tako, da se najini življenjski poti zbližata. Medtem si je vsaka od naju nabrala veliko življenjskih izkušenj, ki so dragocene in jih je vredno podeliti z drugimi. Dvajset let sem delala z bolniki, ki imajo pljučnega raka. To je bila zame velika šola življenja. Od bolnikov sem se veliko naučila, tudi to, da znam bolj pozorno spremljati svoje čisto vsakdanje življenje, drobne stvari, ki se zdijo komu morda nepomembne, pa so bistvene za kakovost našega življenja. Prav o tem želim pisati na teh straneh. Skoraj vsa naša najpomembnejša vprašanja so povezana z našim temeljnim odnosom do življenja in smrti, do zdravja in bolezni. To še zdaleč ni samo področje medicine, ampak vse družbe. Zato so vsi problemi, ki pri tem nastajajo, družbeni problemi in torej stvar celotne družbe, ne samo medicine. Vesela bom, če bo kdo moja razmišljanja tudi komentiral. Sprejela pa bom tudi, če jih ne bo. Vem, da veliko bralcev nikoli ne napiše komentarja, čeprav pozorno berejo in o tem razmišljajo. Končno spadam tudi jaz mednje. Upam, da bo ta nov način druženja z Alenko zanimiv in nama obema v veselje. Metka Klevišar Dolžnost do bližnjega V zadnjem času slišimo vsepovsod o človekovih pravicah, o tem, kako se tega včasih premalo zavedamo. Mislim, da smo tega lahko veseli, vendar pa pri tem razmišljanju nekaj zelo pomembnega manjka. Vsi ljudje imamo namreč pravice in dolžnosti. Nihče ne more imeti samo pravic. Tudi nekdo, ki je hudo bolan, ima dolžnost, da je takten in spoštljiv do ljudi, ki skrbijo zanj. Sem pa o dolžnosti razmišljala še nekoliko drugače, ko mi je pred dnevi znanka pripovedovala, kako jo njena mladostna prijateljica (v mladosti je to res bila) sem in tja obišče, tako da opravi svojo »dolžnost do bližnjega«. Vsaj tak občutek ji daje in se z njo, ki je na invalidskem vozičku, sploh ne zna prav pogovarjati. Povsem jo razumem, da si takšnih obiskov sploh ne želi. Vedno znova sem vesela, ko srečam ljudi, ki delajo dobro, pa ne zato, da bi izpolnili neko dolžnost, ampak delajo to z veseljem in zavestjo, da to tudi njih bogati. Prav zaradi teh ljudi je življenje veliko lepše. Lepo je, ko dolžnost ni več neka toga obveza, ampak postane človeku nekaj tako samo po sebi umevnega, da jo drugi sploh ne doživlja kot dolžnost. Je nekaj, kar človeka bogati in razveseljuje. Metka Klevišar Pričakovanja drugih Včeraj sem se tako mimogrede z znanko pogovarjala o njenih družinskih problemih, vmes pa me je poklicala mama deklice, ki je pred nekaj meseci umrla v prometni nesreči. Ob takih izgubah nikoli ne vem točno, kaj naj rečem. Največkrat samo pozorno poslušam. Zanimivo pa je bilo potem, ko sva z znanko pogovor nadaljevali. Približno takole je rekla: »Žalujoči vedno pričakujejo, da boš rekel kaj tolažilnega, pa to ne uspe vedno.« In spet sva imeli zanimivo temo za nadaljevanje pogovora. Res smo največkrat prepričani, da drugi od nas pričakujejo, da se bomo lotili reševanja njihovega problema in ga tudi rešili. Pa ne vem, če je vedno ravno tako. Iz svojih dosedanjih izkušenj vem samo, da človek v stiski od mene pričakuje, da ga bom pozorno poslušala, mu dala čutiti, da ga sprejemam takšnega, kot je, in da je takšen zame pomemben, in da mu ne bomo vsiljevala svoje volje in svojih rešitev. Vsekakor zelo, zelo težka naloga. V knjigah lahko najdemo marsikaj, kar nam pri tem pomaga. Bistvenega pa ne. Tisto bistveno je v človeku samem in jaz lahko dam drugemu samo to, kar imam, kar sem. To pa moram vsak dan znova graditi. Metka Klevišar Iskrenost O iskrenosti pri poklicnem delu sem razmišljala, ko sem včeraj srečala gospo, ki ji je pred nekaj meseci umrla hčerka. Večkrat se pogovarja s psihiatrom in to ji dobro dene. Psihiater ji je rekel tudi tole: »Res ne vem, kako bi se sam znašel, če bi mi umrl otrok.« Ni ji delil nasvetov iz knjig, ampak se je z njo pogovarjal kot človek in ji dal vedeti, da bi tudi sam težko bil kos takšni stiski. Vesela sem bila, ko sem slišala o tem človeku. Ne poznam ga, ga pa po vsem, kar sem slišala o njem, zelo cenim. Ni nastopal v vlogi nekoga, ki vse zna, ki vse obvlada, ampak je ob žalujoči gospe postal majhen in ubog. In tako ji je tudi najbolj pomagal. To včerajšnje srečanje mi je dalo misliti o marsičem. Česa vse se učimo v času našega poklicnega izobraževanja, mnogo koristnega, pa tudi precej nepotrebnega. Kdo pa nas uči te temeljne iskrenosti, tega, da si upamo postati majhni in ubogi? Pa ni resnične pomoči brez tega. Metka Klevišar Še enkrat: iskrenost Naslov mojega zadnjega prispevka je bil preprosto: ISKRENOST. Brez dodatka: Pri zdravnikih. Iskrenost je namreč nekaj, kar pesti na vse. V družinah nismo pripravljeni, da bi se odkrito o vsem pogovarjali, na delovnem mestu si s sodelavcem ne upamo odkrito spregovoriti o problemih in tako velja za vse plasti našega življenja. V svojem prispevku še zdaleč nisem mislila samo na zdravnike, ampak na nas vse. Potem se pa spravimo na zdravstveno osebje, predvsem na zdravnike, da ti ne znajo biti iskreni. So pač ljudje iz družbe, kakršna je. Včasih znajo biti iskreni in včasih ne. Poleg tega pa moramo vedeti, kakšna so pričakovanja današnjih ljudi. Ljudje pričakujejo, da bo zdravnik vedel za vsak vzrok njegovih težav, da bo znal pozdraviti vsako njihovo težavo in če je njegovo delo takšno, kot naj bi bilo, bo vse pozdravil in ne bo nihče umrl. Ob takšnih pričakovanjih je tudi zdravniku težko biti iskren in je njegovo delo še težje. Mislim, da moramo mi vsi, ne samo zdravniki, najprej razčistiti s temeljnimi vprašanji o življenju in smrti, o zdravju in bolezni. Seveda bi pričakovali, da se zdravniki s temi vprašanji več ukvarjajo. Pa na medicinskih fakultetah, pri nas, pa tudi drugod po svetu, za to skoraj ni časa in tudi ne pripravljenosti. Morda pa bi bilo delo zdravnikov veliko lažje, če bi več časa posvetili prav tem vprašanjem. Metka Klevišar POKLIČI, ČE KAJ POTREBUJEŠ V teh dneh na poseben način spoznavam ljudi iz kroga svojih prijateljev in znancev. V bloku, kjer živim, živi eno nadstropje niže tudi moja prijateljica in kolegica, s katero imava skupno gospodinjstvo. Tako imam vedno pomoč, če jo potrebujem. V teh dneh pa je morala na obisk k stari gospe v Tübingen in se bo vrnila šele konec tedna. Ko so mnogi izmed mojih prijateljev in znancev izvedeli, da se bom za nekaj dni morala sama znajti (kar sploh ni slabo), so mi mnogi ponudili pomoč. »Pokliči, če kaj potrebuješ, saj veš, da vedno lahko računaš z menoj.« Ta stavek sem kar nekajkrat slišala. Zaradi svoje multiple skleroze sem res v marsičem omejena. V teh dneh verjetno ne bom šla ven, razen če bo kdo prišel pome. Imam pa doma vse, kar potrebujem. Mislim, da mi niti ne bo treba segati po ponujeni pomoči. Priznam pa, da sem vseh teh ponudb pomoči zelo vesela. Dajejo mi občutek varnosti in mi govorijo o tem, da so ljudje dobri, da so pripravljeni pomagati. Morda prav tega v vsakdanjem življenju sploh ne znamo zaznati. Prav zaradi tega so ti dnevi, ki jih bom preživela sama, zame zelo dragoceni in mi govorijo o tem, da sem povezana z mnogimi ljudmi, ki so mi pripravljeni pomagati. Kako blagodejno je, če nekomu rečeš: »Pokliči, če kaj potrebuješ.« Metka Klevišar GRADITI DOM ALI HIŠO Ko se vozim po Sloveniji, vidim, koliko novih hiš gradijo. Na vseh koncih. Lepe so, nekatere kot pravi gradovi. Človek bi mislil, da mora biti dežela s tolikimi lepimi hišami, dežela srečnih in zadovoljnih ljudi. Pa je res tako? O tem razmišljam zato, ker sem se včeraj pogovarjala z znanko, ki ima štiri šolarje in so se pred nekaj leti tudi preselili v novo hišo. Precej časa so jo gradili, pa tudi sedaj ni še čisto gotova. So pa v njej zadovoljni. Pa ne zaradi hiše same, zaradi zidov, ampak zaradi njihove družinske skupnosti, zaradi vsega, kar jih druži v dobrem in težkem. Takole mi je rekla: »Z možem sva si ves čas prizadevala in si tudi še prizadevava, da gradiva dom, ne hišo. Pomembno je, da imamo kraj, kjer se počutimo dobro, kjer smo doma, kamor se vedno znova radi vračamo. In pomembno je, da se imamo radi in si pomagamo. Pa kaj zato, če na zunaj ni vse tako popolno.« Bila sem vesela tega srečanja. Lahko samo upam, da je v hišah, ki jih videvam, čim več domov, kjer se ljudje počutijo dobro, resnično doma. Metka Klevišar SELITEV Kdor se je že kdaj selil, ve, da je selitev zelo huda stvar. Zato ni čudno, da mnogi stari ljudje raje ostanejo v velikem stanovanju, v hiši brez dvigala, pa v tretjem ali četrtem nadstropju, kot da bi se preselili v manjše, zanje bolj primerno stanovanje. Pa še nekaj je zelo pomembno: tu poznajo ljudi v svoji okolici. Pred kratkim pa sem govorila z zakoncema, ki sta se pred nekaj leti upokojila. Živela sta v hiši na robu Ljubljane, pa sta jo lani prodala in se preselila v stanovanje v mestu. Tam imata dvigalo in v bližini vse, kar potrebujeta. Zavedata se, da postajata vedno starejša, da bosta vedno manj zmogla in da bosta verjetno tudi potrebovala pomoč. Za ta korak sta se odločila dovolj zgodaj, ko sta še toliko pri močeh in sta še sposobna navezovati stike z ljudmi okrog sebe. Vedno sem vesela, ko srečam takšne ljudi. Pripravljena sta nekaj storiti, da jima bo starost lažja in lepša. Pustila sta hišo, ki sta jo sama gradila, in se odpravila naprej. Bila sta pripravljena nekaj izpustiti in se odpreti novemu, čeprav ni bilo lahko. Metka Klevišar KAKO SMO PREPLAŠENI Ko se pogovarjam z ljudmi, se mi pogosto zasmilijo, ko vidim, kako so preplašeni, kako se bojijo tega in onega. Namesto da bi se življenja veselili in skušali v vsem, tudi v težkem, iskati najboljšo rešitev, se že vnaprej bojijo, kaj bo, če bo, ko bo ... Pred nekaj dnevi mi je znanka pripovedovala o bolni teti, ki se je, pri 82 letih bolna in v domu, pritoževala, da ji po njenem mnenju kuhajo hrano, ki ima preveč holesterola. Pri tej gospe je to pritoževanje morda tudi nekoliko povezano s starostjo, najdemo pa ta strah prav tako tudi pri veliko mlajših ljudeh in to ne tako redko. S človekom, ki se boji, se da zelo lahko manipulirati. Tak človek ni svoboden. Tak človek tudi težko živi. Zato sem vedno vesela, ko srečam človeka, ki se zaveda, da je on sam tisti, ki odloča o svojem življenju in se ne pusti vznemirjati na primer zaradi holesterola. Farmacevtska industrija takih ljudi seveda nima posebno rada. Metka Klevišar

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...