Pojdi na glavno vsebino

Priljubljena tema: krivda

Občutek krivde je prava zlata jama za spoznanja o sebi. Vse, kar naredimo na tem področju, je odrešilno.

Občutek krivde nam običajno prikriva, kako zelo smo jezni na povzročitelja našega stanja (na krivca!!!). Kadar mi kdo vzbuja občutek krivde, pa mislim, da imam prav (na primer partner, ki je jezen name, ker hočem preveč avtonomije, ali mama, ker ji ne izkazujem hvaležnosti, ali sestra, ker ji ne prepustim dediščine itd ...), je najbolj vidno to, da se slabo počutim. Teža občutka krivde pritiska, telo se počuti težko, oči ugašajo, vse postane sivo in grenko, nobenega veselja ni več da bi se česa lotila. Sebi grem na živce in tonem v depresivno razdraženost. Vem, da imam prav, a to mi ne pomaga. Važnejše je skrito dogajanje: človeku, ki mi povzroča te občutke (tako pač mislim), zamerim, da to počne. Stanje krivde je vedno stanje hude, črne zamere. Človeka, ki nam “povzroča” občutke krivde, globoko v sebi sovražimo. Najraje bi ga pretepli, ker nas muči, to čutimo, ali ga zapustili , da bi trpel, ali mu kaj hudega prizadejali, da bi enkrat tudi on tako trpel, kot trpimo mi. Vsi ti maščevalni črni oblaki se kopičijo v nas in tako ali drugače prihajajo na dan kot strelivo, usmerjeno v drugega. Celo ko mu delamo usluge ali se milo podrejamo, je v tem naboj žrtve, ki očita in išče zadostitev ali priznanje za svoje trpljenje. Če mu ustrežemo v tem stanju, ne more biti pomirjen in hvaležen, zahteval in očital bo še naprej. Svoje jeze pa tudi ne moremo izničiti (na srečo), ker govori o resnici in o naših potrebah. Prav zato je tako pomembno, da se rešujemo krivde. Šele potem najdenmo način, da vsak dobi svoje. Lahko dojamemo, da si občutke povzročamo sami in jih zato lahko tudi odložimo sami. V krivdi ničesar ne vidimo in ne najdemo ne zase ne za drugega. Poglejmo v to zamero in odkrijmo, da je v odnosih vedno še dovolj prostora za našo odgovorno svobodo, za nov korak v še nikoli prehojeno smer in da drugi ni odgovoren za to, kako se odzivamo. Naša naloga je, da odgovarjamo na jezo drugega drugače kot s krivdo in zamero. A ta novi odziv je treba iskati. Ni nam podarjen. Morda se že leta in leta trudimo in ne pridemo nikamor, a ne opažamo, da delamo vedno isto. Vsaka zastarana zamera in krivda lahko mine, če končno poskusimo drugače. Zamera je stanje, v katerem smo se naučili živeti že davno. Krivda - zamera je samo ena od možnih poti. Danes pa je nov dan in lahko začnemo iskati priložnost za čisto, globoko dihanje. Lahko začnemo ljubiti svobodo in ji zaupati. Življenje bo odgovorilo. Naučilo nas bo, kako se je mogoče postaviti zase brez naboja, v svetlobi dostojanstva, vztrajnosti in ustvarjalnosti.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...