Pojdi na glavno vsebino

Priklicati ljubezen v svoje življenje. Kako?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Priklicati ljubezen v svoje življenje. Kako?

Spremeniti prizadetost v raziskovanje resnice je najpomembnejša sposobnost za občutek, da smo ljubljeni.

Občutek, da smo ljubljeni, ne pride iz tega, da kdo odgovarja na naše želje, darove, ponujeno ljubezen. Da kdo prepozna naše dragocenosti in jih počasti s svojim odzivom.

Tisto so le osrečujoči dodatki, dopolnila, posledice naše drže, stranski učinki izbir za življenje brez zamer.

Vedno nas bo kdo prizadel, največkrat preprosto zato, ker ima preveč opravka s seboj, da bi opazil, česa smo potrebni in kako ga nagovarjamo z odprtimi rokami in v pričakovanju odziva, ki nas bo potrdil, da je vredno iskati ljubezen. Če kdo gre mimo mojega okna, za katerim mu goreče maham in ga vabim noter, mi površno odzdravi in gre mimo, memorda zaboli, da ni vstopil in dojel moje predanosti za ponujeno srečanje. To pomeni, da je v meni delovalo močno hotenje, ne močna ljubezen.

Ljubezen je sila, ki deluje po drugih poteh. Rojeva se v najgloblji poštenosti, ko prepoznamo, kdaj je v naši ponujeni ljubezni koristoljubje, kdaj izsiljevanje, kdaj zahteva ... in tega ne delamo več. Ko odpade vsa spremna navlaka in ostane v tem, kar ponujamo, samo čisto vabilo v srečanje in izmenjavo, lahko čutimo v sebi polnost svojega bogastva.

Ko ponudim prijaznost in je draga oseba ne sprejme (ali jo celo zavrne in odide ter se ne zanima zato, kaj smo želeli in kako se počutimo), nam nekaj ostane. To je čistost izvornega dejanja. Če je ni bilo, potem nas zavrnitev boli. Če koga iz srca povabim na svoj praznik, ta pa ne želi priti, ostaja moje vabilo nedotaknjeno in polno ljubezni, vrne s k meni in me obdari z zavestjo, da sem sposobna dati. Če ni bilo nobene zahteve, ni nobene bolečine, ki bo se vračala name.

Gotovo, lahko presodim, da drugemu res ni mar (a potrebno je daljše in pošteno preverjanje) in takrat lahko umaknem prizadevanje. A tudi tu nam prav odsotnost bolečine pokaže, da stojimo v čistem izviru ljubezni. Seveda, ta izvir se polni v srečanjih, ki nas nahranijo. A vedno se bo sproti posušil, če brezna zahtev in zamer, ki ga požira, ne zasipamo dan na dan s poštenim preverjanjem svojega namena. Dokler ni požiralnik zravnan.

Delo za notranjo čistost namena je veliko življenjsko delo. V njem zasije najlepše, kar smo.

In ne da bi si za to prizadevali in klicali ljubezen k sebi, se bo naselila v našem življenju.


Oznake: osebna rast čistost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...