Pojdi na glavno vsebino

Prijaznost kot oklep

Morda se tudi vam dogaja, da vam ob pretirano prijaznih in večno nasmejanih ljudeh ni prijetno ...

13.julija 2007 Spet srečam zelo inteligentno in razgledano znanko, ki se poklicno ukvarja s komunikacijo. Kot običajno je pred menoj njen trajno nasmejani obraz in spet čutim že znano in nejasno nelagodje, ko me ljubeznivo in vzpodbudno nagovarja. Kaj me moti, da se želim umakniti in ne morem vzpostaviti prisrčnega stika? Danes sem povezala to zmedenost z včerajšnjim branjem. Gre za raziskavo o komunikaciji med otrokom in materjo, pri kateri so ugotovili, da je malček ob materi, ki je nasmejana ob nepravem trenutku, podobno zbegan in nesrečen, kot če je z njim hladna in odbijajoča, ko je sam vesel in navdušen. Raziskovalci so skovali pojem \"kontingentnega odzivanja\": otrok se pomiri in počuti toplo sprejetega, ko se materin obraz odzove na njegovo trenutno mentalno stanje. Njeno veselje pa mu ni v nobeno vzpodbudo, če poteka mimo njegovih občutkov v tistem trenutku. Če doživlja, da je občuten in da mati natančno prepoznava njegova čustva (žalost, veselje, bolečino, užitek, jezo, sram ...), se v njem sproži tudi želja, da bi komuniciral in delno tudi uravnaval svoja čustva glede na njeno vzpodbudo. To seveda velja tudi za očete! Zdaj vem, zakaj ne morem navezati globljega stika s to znanko, saj me sploh ne vidi in ne občuti. Prikovana je v svoj nasmeh in njeno veselje deluje name kot mrzel oklep. Lahko jo spoštujem in poslušam, ker je zanimiva in veliko zna, a v njej ni prostora zame ...

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...