Pojdi na glavno vsebino

Prijateljstvo

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Prijateljstvo

Včasih nam ni jasno, zakaj se prijateljstvo začne krhati ali razdre. Možno je, da manjka pravičnost dajanja in sprejemanja.

Dajanje pomeni še najprej to, da se res zanimamo, kaj drugi potrebuje in kako doživlja samega sebe. Torej gre za občutenje resnice drugega mimo naših pričakovanj.

Dajati ne pomeni, da drugega zasipamo z darili, čeprav je obdarovanje eno od lepih doživetij in naj bi kazalo na velikodušnost in pozornost do drugega. To pa navadno niso predmeti ali vsaj ni to bistveno.

Tudi niso to predvsem usluge, ko nam kdo kaj pomaga, prinese, kaj naredi za nas. Vse to prispeva in dober prijatelj, prijateljica nam res daje na razpolago kdaj svoj čas in dobrine.

Toda bistvo dajanja je v tem, da se zanimam za doživljanje drugega. Kdo resnično je, kaj mu je najbolj dragoceno. In da mi je to zelo pomembno in da to zelo spoštujem.

Prijatelj, ki ljubi svobodo, ni obdarjen, če mu nenehno ponujam svojo bližino in ga hočem spremljati povsod. Ali mu kupim listek za skupno potovanje. Ali ga povabim k sebi za teden dopusta. Sploh ni rečeno, da se bo ob tem počutil ovrednotenega in ljubljenega.

Prijatelj, ki ima rad razkošje, ne bo srečen, če mu kupimo tečaj o varčevanju in skromnosti in patoloških aspetkih zapravljanja.

Tisti, ki si želi družbe in klepetanja in vrveža, ne bo obdarjen, če hočem biti sam z njim za več časa in pogosto. Moja prisotnost ga zadržuje v njegovih ekspanzivnih in naravnih težnjah.

Tisti, ki ljubi pogovore in sedenje v kavarni, ne bo obdarjen, če ga hočem spraviti med zabavne in hrupne ljudi in ga narediti družabnega.

Prijateljstvo rušijo vse oblike pritiska in koristoljubja. Pošteno se vprašajno: kakšen je namen, ki ga imam s tem prijateljem? Se hočem z njegovimi sposobnostmi okoristiti? Čemu naj on služi, kar jaz ne morem sam doseči? In v primeru, da je njegovo dajanje dragoceno za mojo rast ali veselje, kaj dajem jaz njemu, kar je res po njegovi meri?

Šele ko opazim, da mi je bližina tega človeka v veselje, da ob njem rastem in da ničesar ne zahtevam, obenem pa sem spoštovan v enaki meri kot spoštujem, je to zdrav odnos.

Prijatelji naj bi bili skupaj, ko je to obema v veselje, in na način, ki je obema dragocen in po meri njunih razlik. Če smo ob njem, ob njej nesrečni in se mučimo, pomeni, da odnos ni po naši meri in meri drugega.

Tudi če speljujemo vso njegovo vodo na svoj mlin, se bo izvir izsušil.

Prijatelju lahko podarimo marsikaj, a najvažnejša je notranja poštenost, s katero smo ob njem. Brez spoštovanja se ne rodi nič in vse razlage o ljubezni in dajanju padejo v prazno, če naj bo drugi v službi mojih potreb, sam pa ne pride na vrsto. In seveda velja tudi obratno: če jaz pri drugem nikoli ne pridem na vrsto, to ni prijateljstvo. Prijatelje izbiramo, to naj bi bil prostor največje svobode, kar na primer sorodstvo ne more biti.

V primeru nerazumevanja razhod ni vedno edina možnost. Včasih je koristen za oba, a včasih je le treba obdelati naboj v odnosu in se je možno na novo povezati na zdrav način.

Naj bo prijateljstvo res največ, kar lahko je: prostor ljubeče svobode in plodne rasti.


Oznake: osebna rast prijateljstvo

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...