Pojdi na glavno vsebino

Priganjanje kot odnos do sebe

Mnogi odrasli se »vzpodbujajo« k delu kot surovi starši in pričakujejo, da se bodo ubogali!

Sebe pogosto nagovarjamo tako, kot smo bili vajeni od avtoritet svojega življenja. V naši kulturi verjamemo, da je človek v bistvu leno in grešno bitje, ki ne čaka drugega, kot da krši vsa pravila in izkorišča druge. Tudi o sebi mislimo isto. Če ne izpolnjujemo svojih pričakovanj,če se razočaramo v svojih ciljih, se zmerjamo, nadiramo, kregamo nase. Verjamemo, da zbrcan pes takoj uboga in se hitro nauči lekcije. Včasih so to drugi, drugič spet jaz sam. Moč našega telesa in sodelovanje našega srca pa sta odvisna od spoštovanja, ki ga začutimo. Če se priganjamo, je to poniževalno, in ponižano srce se ustavlja, šibkost pa narašča. Če pa si kaj predlagamo, začutimo, da lahko izbiramo in da je to naša pravica in moč srca se prebudi. Ko mi kaj ne gre od rok, ko ne morem držati obljube, ki sem jo dala sebi, je čas, da se učim novega jezika. Besed, ki se me dotaknejo s toplino, s spoštovanjem, z razumevanjem moje stiske in poraženosti. Spoštovanje do sebe ni nekaj, kar si je treba prislužiti. To si je treba dati zastonj in kot začetek vsega. To je kot rojstvo: dokler ne prideš na svet, se nič ne more začeti. Vsi živimo od samospoštovanja. To je kot zrak, kot sončna luč. Dotaknimo se sebe s spoštovanjem, da nas napolni sončna luč in da odžene moč.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...