Pojdi na glavno vsebino

Prevarani, kdo ste?

Prevarani, kdo ste?

Kaj se dogaja v ljudeh, ki ne vidijo, ne slišijo, ne čutijo, da jih osebe, v katere verjamejo, varajo?

Prevarani, česa ste potrebni zares?

Ko nas kdo vara, pa tega ne opazimo, se navadno govori o naivnosti. Bolj točno je govoriti o zatiskanju oči. Slepota prevaranega nakazuje, da je izbral odmik od resnice pred svojim nosom. Videti dejstva mu je pretežko ali neznosno. Morda preprosto ne ve, kako bi se zadeve lotil. Slepota je torej oblika bega pred prezahtevno nalogo, a v njej je tudi kar veliko prevzetnosti. Nismo dovolj skromni, da bi priznali, da resnicam svojih odnosov nismo kos, obenem pa se tega ne želimo učiti, raje bežimo.

Stvarstvo nam ponuja obilico opozorilnih znakov, ki bi nam lahko odprli oči, a ne pridejo do naših čutov. Ne opazimo, da drugi pije, ne opazimo, da se pripravlja, da bo odšel, ne opazimo, da zapravlja naš denar. Matere ne opazijo, da mož v hčerki išče žensko zase, oče ne opazi, da je žena tako nesrečna, da naklepa samomor, oče, da sin sploh ne opravlja izpitov, da se hči omamlja ali strada ... Vsakdo lahko hlini veselje, uspeh, ljubezen, in ni težko nasedati, če smo veselja, ljubezni ali uspešnosti drugega nujno potrebni. Nimamo sebe, nimamo vere vase in svoje možnosti, ne računamo na druge in na pomoč življenja.

Duša prevarane osebe je ujeta, nesvobodna. Ob našem rojstvu ji je poverjeno opazovanje in ločevanje med resnico in videzom. Če tega dela ne sme opravljati, se umakne in ne vodi več organskega življenja, ne uteleša se v naše čute, da bi zaznavali dejstva. Duša namreč ne zaupa in ne dvomi, ampak vedno le preverja, kaj je res, da lahko potujemo skozi temo in svetlobo varno in uspešno, v naše dobro. Gleda v vse smeri in naravnost v bistvo vsakega človeka.

Svobodna duša raziskuje brez predsodkov tudi naše najbližje, njen pogled seže skozi videz do tiste globine, kjer domuje resnica. Če vsak dan srečujemo svojo dušo, nas ne morejo varati brez naše vednosti. Če bo drugi lagal, izdajal, hlinil veselje ali poštenost, bomo to opazili. Zato bomo lahko izbrali naslednji korak v polni zavesti svojih možnosti in pravic.

Glavno delo prevaranega človeka ni (le) prepoznavanje krivice pred lastnimi očmi, izražanje bolečine in jeze, čeprav je to vedno prvi in nujni korak. Glavno delo prevaranega je odkrito soočenje z lastno slepoto, z razlogi zanjo, z nujo, da si zatiska oči. Z nemočjo pred odnosi. Kaj ga žene proč od lastne bistrovidne duše? Zakaj se odreka svoji pravici do resnice? In zakaj se ne odloči za učenje čistih odnosov? Kajti prevarani se nenehno zateka v laž in ne zmore iskrenega soočenja z bližnjim, obenem pa je intimno kirvičen. Praviloma v svoji slepoti tudi obtožuje nedolžne in pravega krivca noče prepoznati. Nepravičen je do sebe in do vseh, ki doživljajo prevaro.

Potem ko opravimo to veliko delo, se duša dvigne iz ujetosti, v katero je bilo odgnana, in zavlada. Začne se življenje na svetlem, v sposobnosti, da vidimo, kaj ljubezen je in kaj ni, kje zaupanje lahko zaživi in kje ne, čemu verjeti in čemu ne. Kako se posvetiti novi poti, veri vase.

Končno lahko začnemo graditi.

Na tednu Šole poslušanja v Bohinju so udeleženci veliko prispevali k odkrivanju in preraščanju našega razumevanja prevare. Vsem njim posvečam ta članek. Hvala vsem, ki ste vložili svojo vest, svoja čustva, pogum in telo v to tako osvobajajočo pot, in seveda hvala Josipi in Viljamu, ki sta vodila postavitve na nov, izjemen, izviren način.


Oznake: prevare

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...