Pojdi na glavno vsebino

Preteklost mineva zdaj

Brskati po preteklosti boli in nima smisla, če v sedanost ne vnašamo ničesar novega.

Preteklost živi le na en način: v naših mislih in zlasti v naših dejanjih.

Naj jih naštejem nekaj. Vsi jih poznamo.

Nagovarjati drugega kot vedno. Gledati sebe v ogledalu na isti način kot vedno. Uporabljati iste stavke z otrokom že stotič. Se obriniti na starše z istim občutkom kot že tisočkrat.

Tako preteklost nikoli ne mine.

A že majhna sprememba nas vodi ven iz labirinta.

Napisati pozdrav na razglednico drugače, bolj skrbno kot navadno. Premisliti, kaj napisati, da nas poveže z drugo osebo, ki je že dolgo nedostopna.

Biti za trenutek bolj živi, navzoči in odprti, ko delamo tistop, kar delamo vsak dan.

Hoditi med ljudmi po ulici pripravljeni opaziti kaj novega, lepega na njih.

Izbrati med prodajalci ali uradniki ali kolegi najprijazneješega, ko kaj potrebujemo, ker nam s svojim vedenjem govorijo, ali so danes in zdaj pripravljeni na prijaznost ali ne. Si podariti izkušnjo izbire v svoje dobro.

Se pred krožnikom hrane vprašati, kako jesti kot človek, ki občuduje vse, kar je lepega, velikega in plemenitega. V drugih, v njem, v naravi ... in se nahraniti z lepoto, ki jo občutimo, in s hvaležnostjo, da nismo lačni.

Naredimo eno stvar na dan, ki res odpira srce. Drugače. Bolj srčno. Bolj zares. Z namenom, da ustvarja nov svet v nas.

Pot iz labirinta nam kažejo lučke, ki se prižigajo ob poti.

Vsako malo novo, povezujoče in sveže dejanje, misel ali občutek .. je taka lučka na naši poti iz teme.

(tudi tega se bomo učili v Bohinju ...)


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...