Pojdi na glavno vsebino

Prepričevati sebe ali verjeti vase?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Prepričevati sebe ali verjeti vase?

Prepričevanje me sili verjeti, da zmorem, ko še ne zmorem. Vera vase omogoča izkušnje za gotovost, da zmorem.

Nekateri ljudje izberejo čudovito prepričanje in potem se trudijo, da bi ga vzdrževali. To je danes kar modno. Ja, jaz zmorem to in ono. Seveda, v možgane lahko začasno vstavim karkoli. A kaj se dogaja potem?

Možgani so samo centrala in mirno lahko prekinejo stik s periferijo, ki zaznava. Lahko vidim in slišim, kar hočem, in ne vidim in ne slišim, česar nočem. To znajo krasno speljati.

Telo, organizem in zlasti srce pa jasno zaznavajo, kaj je naša resnica. Če se organsko ne počutimo sposobne, je prepričevanje sebe, da smo česa sposobni, nekaj podobnega kot odločitev, da bomo koga imeli radi mimo zamere, težkih spominov in nerešenih stisk. Drugi bo zaznal naš trud, a ljubljen se ne bo počutil.

Svojemu organizmu lahko ukažemo, da kaj izvede. Lahko tudi treniramo voljo in odločnost. Lahko se učimo utišati vsak dvom. Vse to je možno.

A v primeru, da je bila naša odločitev zgrajena mimo naše najgloblje potrebe po pristnem življenju (mimo daru, mimo tega, kar nas res izpolnjuje, mimo tega, kar v resnici brez muke zmoremo), se zgodi, da s prepričevanjem zapremo pot prav silam, ki bi nas pripeljale v izpolnjenost. Prepričanost lahko ustvari jeklena zaklenjena vrata, ki zlepa ne bodo dopustila, da bi se človek spraševal odprto in resnicoljubno o svojih namenih in o vsem, kar ga res žene.

Obstajajo ljudje, ki so z napačnimi prepričanji, ki so si jih vklesali v um, ustavili svoje možgane, namesto da bi zagnali njihov potencial upravljanja realnosti (temu so namreč biološko namenjeni – načrtovanju in preverjanju). V najbolj tragični varianti so to ljudje, ki se prepričajo, da so, kar niso, in da realnost je, kar ni. Ker izgubijo vsako sposobnost povezovanja z realnostjo, obenem pa so polni sebe, je stiska vedno večja in vedno bolj brezizhodna, obenem pa so zaprta vsa vrata, ki peljejo iz nje, saj jih stražijo prepričanja, iz katerih um ne more več. Prepoznamo jih po tem, da se z njimi o določenih temah sploh ne da odprto pogovarjati. Dajejo nam vtis, da so vklenjeni v svoja prepričanja, a da tega ne vidijo.

Nismo potrebni prepričanj o tem, kar želimo ustvariti. Virtualna gotovost je nepotrebna in tudi nekoristna.

Dovolj je vera vase na realnih osnovah, odprtost za postavljanje tudi najbolj kočljivih vprašanj in zavest, da je najzanesljivejša pot do uspeha resnico o tem, kar smo. Kar smo, je seveda možno preobraziti, a to je realno dogajanje, ki ga je tudi potrebno preverjati in si navajati dokaze o spremembah. Temeljni kamen gotovosti, da bomo vsemu kos, ni samoprepričevanje, ampak neštetokrat preverjeno dejstvo, da nas je življenje preverilo, prepoznalo našo usposobljenost za cilj in materializiralo naš namen.

To je pot brez muke in priganjanja, kjer se po po majhnih, a živih korakih znajdemo spet in spet na novo osvojenem malem cilju. Vedno dlje si upamo in vedno više, a ni nam potrebno premagovati strahu in se naganjati v zalet. Dvignemo se kot albatros, če ste ga kdaj videli vzleteti. Ogromna teža, ki jo dvignejo mogočna krila njegove sijajne narave. Zmore, ker je albatros. Vsak od nas ima v sebi resnične, naravne in lastne sile, ki ga lahko tako dvignejo, če se jim posveti. Vsak dan, spet in spet nastaja ta moč, in lahko vidimo v živo, kako deluje. Je otipljiva in stvarna, prav nič se ni treba prepričevati. Res, v nas deluje veliko zatiralnih in ubijajočih prepričanj, a ne premagamo jih z nasprotnimi prepričanji, ampak s potrpežljivim nabiranjem drugačnih izkušenj, ki jih razgradijo.

Kaj je res? Poglejmo, kaj pomeni pogledati v resnico svoje realnosti.

Kolikor imamo dobrih prijateljev, toliko smo sposobni graditi odnose, kolikor imamo spoštovanja modrih ljudi, toliko smo znali delovati častno in pošteno, če smo brez dolgov, pomeni, da znamo živeti s tem, kar zaslužimo, kolikor znamo dati ljubljenim osebam, toliko znamo ljubiti. Kar lahko vidimo, je realno, kar še ni, lahko gradimo. A vemo, da še ni realno, in spoštujemo resnico, da se šele rojeva in se ne gremo, da to že obstaja. Kadar kdo obravnava kot pridobljeno, kar še ni zaslužil, to ni osnova za rast. Koliko takih goljufij poznamo iz sveta gospodarstva, ko kdo ravna, kot da ima, prepričuje vlagatelje v bajne možnosti, potem pa gre vse v nič? Tudi v osebnem življenju radi to počnemo.

A lepše in lažje je živeti v resnici. Vedeti, da lahko pogledamo vase in v dejstva ter videti, da nam izkušnje dokazujejo, da smo RES česa sposobni.

Vsakokrat znova bomo ugotovili, da nam je prijetno, varno in domače poskušati vedno še malo več in bolje. Toplo gnezdo v nas zna sprejeti vedno nove želje, naravnane na naš trenutek in na resnično usposobljenost. Vsak dan se lahko veselimo koraka naprej s hvaležnim srcem.

V svetu svojih sanj smo lahko doma in nihče ob nas ne čuti, da ga zanemarjamo zaradi svojih velikih ciljev, ker znamo dati dovolj, da se ljubljeni ljudje počutijo za nas dragocene.

Naša sreča je premo sorazmerna z našim odklanjanjem iluzij in s predanostjo sanjam, naseljenih v stvarnosti.


Oznake: osebna rast prepričanja

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...