Pojdi na glavno vsebino

Prenašati ali reševati: negujmo svojo vitalnost

Kakšna je razlika med tem, da neko stisko le prenašam ali pa jo postopoma rešujem? Razlika je predvsem v tem, kako se ob tem počutimo, kaj ob tem postajamo.

Prenašam …

Glavna razlika je v občutku in namenu. Ko kaj prenašam, imam občutek, da sem ujeta žrtev. Krivično je, kar se mi dogaja. To moram vzdržati, ker je treba živeti, a v bistvu se silim živeti naprej na isti način. Deluje prepričanje, da ne morem sprementi ničesar. Zato je kljub junaškemu videzu to pasivna in uničujoča drža. To je podreditev življenju-rablju, ki je krivično, in zahteva mojo (častno!!!???) žrtev.

Najslabše pa je, da spodaj, zelo globoko kotimo sovraštvo. To je čustvo, ki ga vsako človeško bitje začuti, ko doživlja krivico, pa se ji vdaja. Čuti, da ne ravna prav, da si ne pomaga, da nima nikogar, niti sebe, in zato doživlja premoč zla v sebi in okrog sebe. To je sovraštvo. ZATO ne bi smeli ničesar samo prenašati. To je stanje, ki zastruplja srce, obenem pa se radi počutimo plemenite in boljše od drugih, ko prenašamo krivice.

Rešujem ….

Ko težavo rešujem, lahko intenzivno trpim, se borim z občutkom, da ne bo nič, da je zaman, da je pretežko. A vztrajam, vsak dan poskušam malo drugače, iščem sodelavce (ne rešiteljev!), preverjam, kaj delam (ne verjamem le temu, v kar sem prepričana, da delam, opazujem sebe s svežimi očmi, pripravljena videti tudi kaj novega), gojim v sebi obzorje želja, ne neham misliti na to, kar bi rada dosegla. Ob vsakem porazu ali odklonu najprej trpim in prebolim, potem pa grem naprej. In vedno spet potrdim svojo vero v cilj, ki me navdihuje, vabi in krepi, intenzivno se povezujem z dobrim v okolju. Verjamem, da je dobrega vsaj toliko kot zla, in da je tam, kjer gojijo življenje in srčnost, tudi dovolj prostora zame.

Ključna razlika je torej ta: v reševanju deluje živa ljubezen do sebe in svoje osvboditve. Ta ljubezen vabi vse okrog nas, naj sodelujejo v naši svetli, vitalni viziji. Zato v tem ni nobene grenkobe in izmučenosti, je samo občasna utrujenost, potrebna predaha in novih spoznanj za naprej.

V prenašanju česarkoli ni ljubezni, je samo odtekanje življenja.

Ko kaj prenašamo, podcenjujemo sebe in podcenjujemo življenje z vsem, kar nam lahko razkrije in ponudi. Predvsem pa se odpovedujemo temu, kar je za našo srečo najbolj pomembno: ustvarjalni pokončnosti.

Zato ne prenašajmo ničesar!

Bodimo kot drevo, ki se nenehno vitalno odziva na sušo, preveč dežja, na mraz, na točo, na veter, na zajedalce, na mimoidoče, ki ne vidijo njegove lepote in veličastja.

In neustavljivo raste.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...