Pojdi na glavno vsebino

Premalo spoštovanja med nami

Govoriti je kot vstopati v hišo na obisk.

Ljudje v druge vpadamo, vdiramo zahrbtno, če drugi ni dovolil vstopa.

Divje trkamo na vrata, ker MORA odpreti in poslušati. Ne odidemo, ko je čas, ne vprašamo, ali je čas za obiske …

Vse to mi je hodilo na misel, ko sem gledala, kako se pogovarjamo in kako skoraj nihče ne upošteva, da ima vsak od nas nek psihični prostor, v katerem je njegovo bitje na svojem in v katerega se nima nihče pravice vsiljevati.

Nagovoriti drugega spoštljivo (in še zlasti naše najbližje doma!) pomeni, da najprej potrkamo in poslušamo, ali je drugi »tam«. Me lahko sliši, je doma v sebi? Lahko pridem na dan s svojimi potrebami? Ali pa je moram vrniti, ker je zunaj, ugtrabljen od stvari, ki so ga odnesle s seboj?

Ali znamo poslušati tišino njegovega praznega doma? Oditi in se vrniti? Poiskati drugje, kar smo nameravali prejeti pri njem, in najti pravi čas, da stopimo na obisk v njegovo srce, ko bo odprto za nas? Ko bo res prisoten?

Navadno smo neučakani, krčeviti in zahtevni. Takoj in zdaj nas mora drugi poslušati, razumeti in si vzeti čas za nas. MORA biti prisoten, mora se odzvati, drugače pomeni, da me nima rad, da nič ne pomenim. Nikoli nima časa zame zato ga mora imeti ZDAJ.

In prav isto počnejo drugi z nami in hočejo takoj tisto, česar so potrebni (ali so prepričani, da jim pripada.) Toda če mi same sebe ne znamo ustaviti na pragu – če ne obvladamo veščine čakanja, umika in vračanja – tudi drugih ne bomo znali ustaviti in jim pokazati, kdaj smo doma in kdaj nas ni.

Želimo si ljubezni, biti ljubljeni, dati ljubezen. Premalo se zavedamo, da je spoštovanje začetek vsega in da živeti v hši, kjer drugi stalno vdira, naredi človekovo srce trdo in zapahnjeno. Ali pa se drugi kar odseli, ker itak tisto ni več njegov dom …

Pazimo se trdosrčnosti v sebi, če pustimo drugim, da vdirajo in pustošijo naš dom s svojimi besedami. Do partnerja, do svojih otrok, do kogarkoli.

Naučimo se trkati, poslušati, se vračati. Pot je vedno odprta, če se ne zakopljemo pred zaprtimi vrati, za katerimi odmeva praznina.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...