Pojdi na glavno vsebino

Premaknjen tir

Premaknjen tir

Kaj točno pomeni premik v osebni rasti? Šele ko začutimo, da ne znamo in da si želimo zares ljubiti, se začne pravi razvoj.

V Veri vase poimenujemo kot usodo tiste nagibe, prepričanja in odločitve (povezane v leta in leta trajajoč slog življenja), pri katerih nismo svobodni in resnično zavestni.

Čutimo, mislimo, čustvujemo in izbiramo po notranji prisili svoje preteklosti, primarne družine, rodu, nepreverjenega izročila svoje skupnosti in kulture. Svet doživljamo s pogledom, ki ga nikoli nismo osebno izbrali, živimo v utelešenju pripisane in podedovane usode. Podedovana usoda ima izjemno privlačno moč, pa naj bo tudi vir velikega trpljenja.

Tej usodi se v izhodišču ne moremo izogniti, ker se v njej rodimo in je pogoj, da sploh pridemo na svet. Rodimo se kot dediči in kar imamo v sebi, je delno dar za največje možnosti enkratnega življenja, delno pa breme vseh zamer, prevar, neporavnanih krivic in sovražnosti, nasilja in obupa naših prednikov. To bremeni našo usodo in se ne more končati samo zato, ker si želimo biti dobri, močni ali srečni.

Podedovana bremena je mogoče odložiti le, če so prepoznana in predelana v dobro, torej preobražena. Nič ne pomaga, da obsojamo starše in da nam je jasno, kaj vse so nam drugi storili hudega, kaj je pokvarjenega v družbi in sprevrženega v sistemu, če ne vidimo in ne predelamo svoje vpletenosti. Brez poštenega in globokega soočenja s svojo celotno dediščino nam naša nezavedna usoda ni jasna in zato tudi ne moremo ničesar spremeniti.

Premiki so tisti uvidi, ko s celim svojim bitjem (ne le v glavi in ne le v namišljenem razsvetljenju) dojamemo utelešeni notranji zakon, ki nas je gnal v prisilno smer, in obenem začutimo iz celega svojega bitja, da ne sodi k našim življenjskim ciljem in v našo pristno vest. Da ga želimo zavrniti in vzpostaviti nov, drugačen red. Po meri svojega čistega odločanja.

Tako dojamemo, na kakšen in zelo oseben način ohranjamo svojo nemoč, nesvobodo, pohlep, maščevalnost ali karkoli drugega, kar nas je ujelo in zasužnjilo. Tako se iztiri stara usoda in začne se potovanje v novo smer. Gotovo, prvi uvid ne spremeni vsega, Kako daleč bomo dopotovali, je odvisno od zvestobe viziji. A popolnoma enaki, kot smo bili, ne bomo mogli biti več. Premaknejo se gib, korak, pogled. Spremenijo se čutenje in misli, spremenijo se odzivi telesa. Ti uvidi so potem pogosti in vedno globlji ter živo posegajo v vsakdanjost, ki jo končno usklajujemo s svojim resničnimi potrebami.

Globine takega uvida ni mogoče doseči na ukaz, ni je mogoče nikomur poveriti, ker je povezana s svobodno voljo, s tistim delom sebe, do katerega nima dostopa nihče razen nas samih.

Svojo usodo lahko zato premakne le vsak sam, če je vložil dovolj iskrenosti, če se je učil poglabljanja na pravi način in v bližini pravih oseb in če je dovolj dolgo ostajal zvest svojemu hrepenenju po rešitvi.

Spremenjena usoda potegne za sabo novo doživljanje odnosov. To opazimo s tako jasnostjo, da res ni več dvoma, za kaj gre.

Odrešenost pravzaprav ni nič drugega kot sposobnost, da zaživimo v ljubezni, resnici in svobodi sredi sveta, ki deluje v nasprotno smer. Je sposobnost, da nam uspe živeti po svojih zakonih ne da bi bili izvrženi iz skupnosti, ki ji pripadamo, čeprav ne živi po naše. V okolje vnašamo svojo drugačnost, silo svoje zdravilnosti in jasnosti, a nismo ne polemični ne kritični. Ostajamo samosvoji, a povezani.

Zlo v nas samih, v sočloveku in svetu se ne umika, če ga napadamo. Umakne se, če smo mu kos z močjo svoje plemenite in izbrane usode.

Podedovana usoda ima izjemno privlačno moč, čeprav je vir nenehnega velikega trpljenja. Samo tisto, kar ima večjo privlačno moč, nam lahko omogoči, da se oddaljimo od starega tira.

Naj nas nova tirnica pelje v nova ozvezdja.

Naj nas pritegne želja, da bi ljubili.

Srečno novo leto!


Oznake: osebna rast usoda

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...