Pojdi na glavno vsebino

Prekleta potrpežljivost?

Je ženska potrpežljivost moč ali šibkost? Nas zadržuje v stiskah ali nas vodi iz njih? Odvisno od ciljev, ki jih ima.

Pasivna potpežljivost nas dolgoročno uniči. Podobna je temu, da vlečemo v hrib svoj voz, na katerega vsak mimoidoči odloži svojo prtljago. Ne oziramo se okrog sebe, ne odločamo, kaj sprejeti in kaj ne, samo stiskamo zobe in vztrajamo v mučenju navzgor. Zakaj? Ker se nam zdi, da ni možno narediti nič drugega kot to. Kateri je naš cilj? Nimamo lastnega cilja, vso moč in fantazijo porabimo zato, da sploh dihamo in da ulovimo kakšen pogled odobravanja, s katerim tešimo sestradanost.

Ustvarjalna, verujoča potrpežljivost je drugačna. Ne pomeni, da nam manjka poguma ali da smo nepripravljene za preboj in da si ne upamo. Neustrašna je, a orje počasi, ker čuti, da ima opravka z izjemno zahtevnim delom. Stoletja zanemarjena zemlja je trda kot kamen in nevarno je, da se plug zlomi ali da presekamo korenino, ki je skrita v globini in edina lahko ozeleni. Močna potrpežljivost se ne pusti preusmeriti in odvrniti od svoje vsakdanje predanosti. Ne pusti se raztresti, ne posluša komentarjev vseh, ki trdijo, da ne bo nič, ne zavajajo je ponudbe za bližje in lažje cilje, ne išče pozabe. Niti svojih lastnih dvomov ne posluša. V sebi nosi sonce, ki ne ugasne.

Srčna potrpežljivost ima jasen in visok cilj, verjame vanj in ga časti. Če jo gojimo, se naša moč se veča z vsakim dnem.

Mučno prenašanje bremen pa je šibkost. Ni častnega cilja, ki bi nas navdihoval in ki bi ga lahko ljubile. Če gojimo sprejemanje poraženosti, smo vsak dan šibkejše in v srcu osramočene pred seboj.

Zato je važno vedeti, kaj delamo.

Kaj je to, kar delamo, ko »prenašamo« moža, otroka, prijatelja? Delujemo iz vere, časti in ljubezni - ali vlečemo voz? Odgovor je v srcu. Za pravi cilj lahko porabimo celo življenje in nam ne bo žal. Za porivanje voza pa je že en dan preveč.

Problem žensk ni, da so preveč potrpežljive, ampak da izbirajo napačne cilje. Pogosto se celo življenje mučijo za kaj, kar ne bo obrodilo, premalo ali nič srca pa ne dajo za tisto, kar bi prerodilo njihovo zemljo.

Potrebne smo živega občutka za smer, iz katere piha plodni veter, od koder izvira svetloba, od koder se sliši petje ptic.

Na dnu svojega telesa in duše ga imamo in nikoli se ne moti. Kultura neučakanosti nam ne pomaga, nasprotno, odvrača nas od največjih uspehov. Samostojno in premišljeno izberimo vero svojega življenja in potem se ne bojmo vse dati ta tisto, kar je zagorelo v nas kot večno sonce.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...