Pojdi na glavno vsebino

Praznina

Kako vemo, da je v nas praznina?

Preprosto: nenehno imamo občutek, da nam nekaj manjka. Nekaj važnega, kar bo morali narediti drugi za nas. Če to kdaj naredijo, se morda počutimo za hip bolje, potem pa se spet zažene vrtinec nesrečnosti.

Vrtinec požira vse, kar pade vanj. Požiralnik ne more biti nikoli poln.

Zato rešitev pred praznino ni v tem, da iščemo, kar nas bo napolnilo, ampak da zasipamo požiralnik.

Zasipanje se začne, ko ga prepoznamo. To je prvo dejanje, ki nas pelje v rešitve.

V globini dojamemo in sprejmemo, da izvor naše nesrečnosti ni v skoposti, nedostopnosti in odsotnosti drugega, ampak v našem doživljanju odnosov. Drugi res lahko premalo daje ali daje na način, da nam ni po meri, a to še ne pomeni, da ne moremo nič narediti in da je treba samo čakati in doživljati praznino.

Veliko lahko naredimo, zelo veliko: prepoznavamo požiralnik, ko se odpre, in potem iščemo način, da bi delovali iz srca, ne iz požiralnika. In ko nehamo požirati, se požiralnih tudi počasi zapira.

Skrbeti za svoje občutenje polnosti največkrat pomeni, da se začnemo resno ukvarjati s svojimi požiralniki. Nobena ljubezen od zunaj namreč ne pomaga, če jo požremo in izničimo v hipu, ko se nas dotakne.

Praznina je lakomna. Hranimo jo s svojo zahtevnostjo in z držo pohlepne žrtve.

Raje iščimo način in sopotnike, da zaživimo iz tistih sil, ki se znajo nahraniti z lepim dobrni, preprostim in resničnim.

In tega je veliko okrog nas in obstaja zato, da nas potolaži, objame in nahrani, ko smo lačni otroci.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...