Pojdi na glavno vsebino

Praznina ali prostornina v meni?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Praznina ali prostornina v meni?

Praznina v nas naj postane prostornost, ki vabi v ustvarjanje.

Odrasli se lahko znajdejo kdaj sredi življenje v občutku praznine, če odložijo skrb za druge in opazijo, da v sredini prsnega koša ni polnosti ob srečanju s seboj.

Sami s seboj se lahko dobro počutimo le, če smo pogosto v svoji družbi, se poznamo, se podpiramo in se čutimo globoko in brez zahtev. Skratka, če smo sploh kdaj tam … in kako smo tam. V prostoru, kjer nas ni nikoli, se ne moremo počutiti domače, toplo in na varnem.

Graditi ta prostor je lepo, a zahteva svoj čas, tako kot opremljanje prazne hiše. Sem sodi pregledovanje vsega, kar nam je drago, srečevanje sprotnih ali starih bolečin, ki hočejo biti potolažene še in še, tu najdemo svoje veselje in navdih za naprej, vse barve svojega bitja, ki čaka na našo negovalno bližino. Tu pregledujemo prehojeno pot in svoje načrte. Tu odločamo, kaj naj nas zapusti, ker ni več vir dobrega.

Vzemimo si vsak dan čas za to, redno in predano. Morda bo na začetku čudno, neprijetno in prazno, a postopoma se dvigne brezčutna megla in zagledamo pokrajino svojega resničnega, globljega notranjega življenja. Tam se čas ustavi in tam tudi opazimo, koga bi povabili, s kom bi delili, kar vidimo, ker je sposoben dojeti. Tu se rojeva pripravljenost na srečanja, prepoznavanje sorodnih duš. Nehamo si domišljati, kdo vse bi nas moral čutiti, in jasno nam postane, kdo je tega sposoben in željan.

To je prostor svobode, vere vase in modrosti.

Naj vam bližanje pomladi odstira nov pogled nase, odkrivanje darov praznine je prelepo doživetje.


Oznake: osebna rast samota

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...