Pojdi na glavno vsebino

Pravičnost med starši in otroki

Imela sem že več predavanj, a nikoli nisem čutila v dvorani take stiske in zadržanih čustev kot ob predavanju, v katerem sem govorila o odnosu do staršev, ki so obnemogli in potrebujejo nego. V družbi, ki se stara, postaja to velik problem in ena od največjih osebnih stisk.

Naj na začetku povem, da o vsem tem šele razmišljam. Ne lastim si pravice, da veliko vem. To je le tisto, kar trenutno razmišljam.

Kulturo odnosa do starejših v Sloveniji in Italiji, kot jo opažam, bi lahko delila na dve skrajnosti. Na eni vidim krutost do starejših, od tega, da jim otroci poberejo vse in potem oddajo nekam, kjer pozabijo nanje. Na drugi vidim otroke, ki postanej žrtve svojih postaranih staršev. Ti se brez usmiljenja naselijo v njihov čustveni in osebni svet, ga zasedejo in si vzamejo vse. Imam kar nekaj izkušenj s to drugo skrajnostjo, zato nekaj vrstic o tem.

Pravičnost bi zahtevala, da se odrasli v zrelih letih odgovorno razgledajo po svoji preteklosti in prihodnosti in neredijo nekaj pomembnih korakov. Oče ali mati izpusti iz rok svoje odrasle otoke in jih potem doživlja kot občasne goste na svojem domu, svobodne ljudi, ki včasih z njim delijo svoja čsutva in uživajo toplino streševskega objema, potem pa se vračajo v svoje odraslo življenje, v katerega starši ne posegajo. Mislim, da smo v prakso zelo daleč od tega. Pogosto obvelja kultura klana, kar pomeni, da se morajo družine in sorodniki držati skupaj in obvezno ukvarjati s tem, kaj misli, želi ali potrebuje ožje in širše sorodstvo. To ne gradi skupnosti. Skupnost je odprta oblika skupnega življenja, v kateri ni v ospredju krvnih vezi, ampak se po eni strani povezujemo po globljih nagibih in po svobodni izbiri in po drugi strani sprejemamo vse oziroma ne izključujemo nikogar zaradi njegove pripadnosti.

V resnici jedro zdrave družbe ni družina, ampak človek, ki je sposoben sočutja in svobode in se zna povezovati tako s svojo družino kot s širško skupnostjo in svetom. Gre za to, ali si kot posamezniki prevzamemo odgovornost izbire, pravico, da krojimo svoje osebno življenje, ali pa se vedno počutimo le kot člen neke ožje skupine (družine in sorodstva), ki nam postavlja okvire za življenje.

Svoboda nalaga dolžnost, da skrbimo zase do konca življenja in da nikoli ne prelagamo te skrbi na kogarkoli, še zlasti ne na družinske člane. Mislim, da smo zelo daleč od tega, da bi znali in zmogli tako ravnanje, predvsem pa nas ovirajo zasidrana prepičanja o pravicah in dolžnostih v družini. Čeprav je v družinah in sorodstvu ogromno stiske, nelagodja ali nasilja, večinoma ne povezujemo tega dogajanja z našim nezdravim odnosom do družine.

Odgovornost pomeni, da starši gojijo polno osebno življenje, prijateljstva, ljubeze do poklica, kulturno življenje, obenem pa vsako leto bolj skrbijo za ohranjanje zdravja. Mislili naj bi tudi na finančno avtonomijo na stara leta, na to, kako bodo plačali nego, ko ne bodo več samostojni, kaj bodo storili, da bodo imeli socialne stike tudi v pozni starosti. Vodila naj bi jih skrb za avtonomijo, želja, da otrok ne obremenjujejo, zavzetost za lastno zdravje, ki zahteva na starost celo vrsto zelo skrbno načrtovanih dejavnosti, ki predpostavljajo disciplino in ljubezen do sebe. Tako starši že pred upokojitvijo pomagajo otrokom, da tudi oni razmišljajo podobno: da se torej zanimajo zase, za svojo starost, da ne dajejo vsega za otroke, ampak upoštevajo, da bodo morali preživlajti sebe in da ne bodo računali na nego in denar svojih otrok. Skratka, ustvarjajo tradicijo odgovornosti in pravične delitve vlog: starši ostajajo do smrti v vlogi tistega, ki je večji, starejši od otrok, in zato od otrok ne zahteva, da postanejo njegovi starši in skrbniki. Na starost se ne prelevijo v otroka in nezahtevajo tega, kar bi pripadalo otroku. Otroci niso dolžni dolžni izkazovati hvaležnost s tem, da skrbijo za obnemogle starše, njihov prostor je njihova lastna družina in potem lastno življenje.

Seveda to ni naša praksa in zveni kruto. Pomeni, da nam ni treba skrbeti za starše, a tudi, da našim otrokom ne bo treba skrbeti za nas. Kljub krutemu videzu pa se v resnici ljubezen prečisti in poveča in samo na ta način postane res osvobojena, saj podpira odgovornost.

V tem smislu se spremeni celoten okvir: vizija finančne, fizične in socialne avtonomije se lahko prenašajo iz roda v rod in med starši in otroki ostaja tisto, kar edino res sodi v ta odnos: čustvena bližina, zaupanje, čustvena razpoložljivost za pogovor, izmnenjavo izkušenj, medsebojno poslušanje. Spoštovanje, ki ga vsak goji do svojega življenja, daje pravo in konkretno osnovo za odnose, v katerih ni pritiskov in neumestnih pričakovanj.

Otroci naj ne bi pričakovali, da bodo starši ekonosko pomagali mladi družini, kot da je to samoumevno: potrebno se je postaviti na lastne noge, sprejeti pogoje za svobodo in zgraditi svojo povezanost s svetom namesto povezanosti s starši.To je tisti veliki prehod, ki ga večina ne izpelje: raje se obračajo nazaj, iščejo gnezdo, namesto da bi našli svoj prostor med ljudmi in se ugnezdili-uresničili zunaj. Nevarni svet, kot ga večina ljudi doživlja, nas poriva nazaj, dokler ne dojamemo, da ta pot vodi v medsebojno zastrupljanje v pretesnem gnezdu.

Starši v visoki starosti naj ne bi pričakovali, da jih bodo otroci umivali, hranili in negovali, spremljali povsod, kamor ne morejo, se vsak dan oglašali ali celo živeli z njimi na istem domu, jih obravnavali kot center svojega življenja. A tega ni mogoče izpeljati, če prej nismo razmišljatli, kako. Potrebno si je zamisliti (in uresničevati že leta prej konkretno vse, kar bo to omogočilo) drugačno pomoč in doseči, da otrokom nismo v breme, ampak v podporo in bližino. Biti starši do konca pomeni prav to in tako svojim otrokom predamo sporočilo o življenju, v katerem vsak zna ostati na svoje mestu kot kapitatn na svoji ladji. Ranljivost, ki nam jo prinaša starost, naj ne bo preložena na naše otroke.

Ko otroci odrastejo, je čas, da se razidemo in jim omogočimo, da se svobodno razvijejo. Potem se srečujemo čisto drugače, brez medsebojnih obveznosti. Kar si bomo dali, bo le dar.

Družina v mojem okolju pa žal deluje kot v patrirahalni družbi, kot da bi šlo za ustanovo, ki skrbi za prevažanje in varstvo otrok, nego starih in vsak prevzame vlogo, ki mu je dodeljena: starši dajo vse za otroke in to počnejo celo življenje, dokler ne obnemorejo, otroci računajo na starše celo življenje, potem ko se ti postarajo, pa se vloga obrne. Mladi rodijo otroke, starejši jih prevzemajo za cele dneve, mladi skrbijo za delo, stari za družbo otrokom. To je nezdravo in nepravično do vseh: do otrok, do mladih staršev in do starih staršev. Je pa zelo praktično, zelo avtomatično in se zdi celo nujno. Seveda je nujno, če je cela družba temu primerno organizirana in če vsi vstopijo v ta mehanizem in si ne zamislijo nobene variante!

Po mojem sedanjem opazovanju to ljudi ne povezuje, ni zdravo za družine in greni ali celo onemogoča ljubezen.

Najbolj tragičen primer (ni jih malo) sem opazovala zadnje čase, ko je mlajša ženska skrbela leta in leta za bolne starše, za sestro brez dela in njene otroke, za strica, ki je popival in zapravljal družinsko imetje. Po nekaj letih je bil rezultat ta, da je stric še naprej pil in zapravljal, sestra še vedno živela na njen račun, starši zahtevajo ves njen čas, medtem ko je ona polna bolečin in bolezni, izčrpana in depresivna, da o zatrti jezi ne govorim. Mož se je odddaljil od nje,ker je čistveno prazna, otroci so zbežali od doma na svoje, ker nikoli ni imela časa za bližino, pogovor in toplino sproščenega srečanja. Kaj ima njeno življenje opraviti z ljubeznijo?

Morda je ta primer res najslabša možnost, a ni izmišljen. Opažam, da okolje močno pritiska na ženske, naj bodo »dobre hčere«. Pričakuje se, da za starše skrbijo otroci, zdi se naravno. Družbena kriza in država, ki ne odgovarja na te potrebe, dodata svoje. Pa smo v kleščah.

Čas je, da prevrednotimo vse, kar delamo avtomatizirano in ne da bi se zavedali, kaj v resnici povzročamo z nekritičnim prevzemanjem stališč in praks svojega kroga.

Potrebna je skupnost, potrebne so odprte družine, potrebne so močne izvendružinske vezi, potrebno je jasno in ustvarjalno govoriti o denarju in odnosih, si zavihati rokave, najti ideje, se odločiti in zaživeti drugače. Narediti prvi mali korak.

Vsi si pripravljamo starost in kako bomo živeli od sedemedesetega, osemdesetega leta naprej je odvisno od tega, kako razmišljamo že pri štiridestih. Vse nas čaka starost, stopajmo vanjo pripravljeni in avtonomni. Ne izkoriščajno staršev, ker bomo izkoriščani. Ne podrejajmo se jim, ker bomo zahtevali podrejenost od svojih otrok ali drugih ljudi. Vedno, ko žrtvujemo sebe, bomo zato žrtvovali tudi nekoga drugega. Veriga nepravičnosti je jeklena, brez izjeme veže člen za členom.

Razpade šele, ko prvi v njej izstopi in začne drugače, iz srca in iz novega pogleda na ljubezen.

Pa še prošnja: ko končate brati članek, ga ne spravljajte v javni obtok ali na forume, ker je tema zahtevna in sprožiti površne komentarje na neprimernih mestih samo ovira reševanje teh tematik. Članek lahko pošiljate prijateljem, a vedno s to pripombo, ki sem jo napisala. Preveč je danes razvpitosti in prerekanja, želim si mirnega pretehtavanja brez polemik. Hvala.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...