Pojdi na glavno vsebino

Pravi pogum

Pravi pogum

Pravi pogum ni to, da skočim čez brezno in ne vem, kako in če bom pristal na drugi strani. Najgloblji pogum je to, da po strašni izgubi človeka, načrta ali življenjske sanje vstanem iz pepela.

Zelo težko se je ločiti od tega, na kar smo bili navezani z vsem svojim bitjem. Žalovanja navadno dolgo sploh ne želimo sprejeti, kaj šele izpeljati do konca. Žalovanje se ne more niti začeti, dokler nam ni dokončno jasno, da nečesa dragocenega ne bo nikoli (več) in dokler ne umre poslednje upanje, da bi se tisto lahko vrnilo ali bilo po čudežu nekoč možno.

Bolečina dokončnega slovesa je zelo globoka in če se ne spustimo najgloblje, je ne moremo dvigniti na površje in ona ne more opraviti svojega dela. Naloga te sile je, da ustvari boleč požar, ki upepeli vse upanje na vrnitev izgubljene dobrine, do konca.

Ko ostanemo goli v razvidnosti svoje izgube, v pepelu tega pogorišča, lahko bolečina dokonča svojo nalogo. Odšla bo šele, ko ne bo tam ničesar več. Nobene možnosti za vračanje iluzij.

Ko se to zgodi, bolečina odide in mi obstanemo sredi pepela v pomladnem vetru.

Nebo se začne čistiti in veter odnaša pepel. Zemlja pod nami je rahla. Pripravljena je na novo setev.

V procesu žalovanja smo jo preorali s svojimi hrepenečimi rokami, zrahljali s pestmi upiranja in solzami vdaje, s tožbo svojega telesa, ki ni hotelo več vstati in iti naprej.

Pomlad je tudi to.

Tisti med vami, ki stojijo sredi tako preorane njive, so bitja pomladi. V njih se rojeva pravi pogum, tisti, ki ima moč, da obnovi življenje. Ta njiva bo rodila, ker v njej klije moč največjega človekovega poguma: na novo začeti, vstati iz smrti, stopiti naprej z odprtim srcem brez tega, kar smo za vedno izgubili, pripravljeni prejeti druge, drugačne, nove darove.


Oznake: osebna rast žalovanje pogum

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...