Pojdi na glavno vsebino

Prava samostojnost

Samostojnost ni v tem, da hočemo vse narediti sami in da odklanjamo pomoč. To počne otrok, ko ima približno dve leti oziroma v obdobju trme.

Sprejeti pomoč je znamenje odraslosti. Samostojno odločimo, da je čas za pomoč, jo izberemo med raznimi možnostmi in potem damo vse od sebe.

Vse se dogaja v znamenju svobodne izbire: ocena lastnega položaja, preverjanje občutkov ob človeku, ki me podpira, odločitev, da bomo dali svoj čas temu, kar smo izbrali, in da bomo poiskali denar za ta načrt.

Drža vse-bom-sam(a) izvira iz naše otroške prizadetosti. Pomoči nismo dobili, ko smo jo iskali, podpore za trenutke zbeganosti in nemoči tudi ne. Pa smo se odločli, da ne bomo več prosili in se poniževali, trpeli in se sramovali, ko smo zavrnjeni.

Zato je umestno, da se večkrat vprašamo, ali se obnašamo (mislimo, čutimo, ravnamo) kot dveletni otroci ali kot odrasli, ki razpolagajo s svojo odraslostjo.

Lepše in lažje živimo, se se vsak hip spominjamo, da smo ljudje drug drugemu ne le potrebni, ampak tudi podarjeni.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...