Pojdi na glavno vsebino

Pozitivna samopodoba ... ki nas gnjavi.

Mnogi starši se mučijo z občutkom, da njihov otrok nimajo dovolj samozavesti in dovolj pozitivne samopodobe. To je spet eden od primerov, kako si je naša družba, ki ne ceni pristnosti ter ne goji ljubezni do človeka, prisvojila sicer pametne pojme ter jih obrnila v nekaj, kar nas obremenjuje.

Pojem pozitivne samopodobe se je izpridil ... Vsi si želijo otroka, ki bo pogumen, srečen, pozitiven. Otrok ne bi smel biti nikoli zavisten, napadalen, negotov pred drugimi, ki zmorejo ali dosegajo več, nikoli se ni smel počutiti osramočenega ali krivega. Vse to škodi, kot starši moramo otroku omogočiti stanje nenehne srečne samozavesti ... Pa smo spet tam. Otroku hočemo dati tisto, kar si želimo zase, ker nam okolje vsiljuje predstavo o uspešni osebnosti, ki je vsemu kos in nikoli ne dvomi vase. Otroka branimo pred občutki, ki se jih bojimo sami. Vrnimo se v ljubezen, v modrost. Otrok še najprej čuti, da ga ljubimo, če lahko doživlja vse, kar se mu dogaja, kot sprejemljivo in upoštevanja vredno. Ljudje ne moremo živeti pristno, če hočemo čutiti samo primerne, vzpodbudne in imenitne občutke, izločiti pa moramo stisko, strah, sram, jezo, obup, krivdo, omagovanje, izgubljenost ... Gotovo, otroku skušamo omogočati varno življenje, toda ostajajmo v okviru pristnosti. Ne izsiljujmo prisilno pozitivnega in obvezno vzpodbudnega vedenja ali - še huje - čutenja. Bogastvo našega človeškega izkustva je vendar v tem, da zmoremo neskončno število odtenkov in celo morje najrazličnejših stanj, s katerimi lahko spremljamo valovanje v sebi in svetu. Obvezna pozitivnost je malik, ob katerem otrok ne more vzljubiti srčnosti in globoke sreče, ki je vedno odraz pristnega stika s seboj. Otrok naj bi razvijal sposobnost, da se doživlja ljubeče, resnicoljubno. S pozitivno samopodobo si res ne bo veliko pomagal, če jo napihujemo in postavljamo kot edino in ključno vrednoto. Otrok rabi dragocene trenutke stiske, v katerih se lahko preverja, ter poraze, v katerih prepoznava svoje meje. Rabi trenutke, ki ga pregnetejo v občutljivo osebnost, ki bo znala sočustvovati s poraženimi in žalostnimi. Zato bistvo starševske ljubezni ni, da ga zaščitimo pred neprijetnimi občutki, ampak da gojimo njegovo notranjo moč. Vse hude izkušnje lahko sprejme in predela z našo pomočjo. V nasprotnem primeru tvegamo, da bo vse hudo doživljal kot krivico. Danes pogosto srečujemo otroke in mlade, ki menijo, da je vsaka ovira na njihovi poti nesramnost: kako si svet dovoli tako ravnati z njimi???!!! Tu se srečamo z vprašanjem, koliko mi sami prenesemo, da je kdo z nami krivičen, da imamo meje, da smo včasih potrti in neuspešni, da se pogosto motimo v svojih pričakovanjih, da smo zavistni in prestrašeni od dosežkov drugih ... Namesto da prežimo, ali je naša samozavest dovolj visoka in naša samopodoba dovolj pozitivna, smo lahko ponosni na pristnost svojih občutkov, zadovoljni s svojo ranljivostjo, srečni ob zavesti, da se znamo žalostiti in trpeti. Pustimo strahu pred neuspehom, naj se izrazi, in mu poglejmo v oči, ker nam govori o pomembnih križiščih našega življenja. Lahko razmišljamo, ali si res želimo dosežkov, ki nas strašijo, lahko presodimo, kaj nam je v užitek in kaj daje našemu življenju največ topline, smisla in trdnosti. Skozi občutke nelagodja lahko marsikaj razumemo, se izognemo slepilom in naprezanju, da katerega nam sploh ni. Bolj važno kot misliti na svojo samopodobo je živeti v občutenju sebe in sveta, se razmahniti v svoji človečnosti, verjeti v svoje dostojanstvo. Živeti v svojih mejah ni poraz, nasprotno: če odkrijemo ves njihov potencial ...je užitek. Vzgoja pač ni nič drugega kot to, da z otrokom delimo svoj pogled na svet. Dobro je, da se zavedamo, kako občutimo svoj položaj v svetu, koliko znamo ljubiti svoje življenje. Otroci veliko let gledajo svet skozi naše oči. Naj bo odprt za vse hudo in čudovito, kar nam lahko pomaga razumeti lastno pot. Vse je sprejemljivo, če gre skozi ogenj ljubezni, in vse je lahko povišano, če je spoštovano.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...