Pojdi na glavno vsebino

Požarne iluzije

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Požarne iluzije

Iluzije so polne zahtev in zažigajo naše možnosti. Prepoznajmo nasilje, ki ga skrivajo v sebi.

Navdih in svežina življenja, ki išče uresničenje, živi v nas kot nežno zelenje. Potrebno je nege, sonca, vode, odnosov, ki podpirajo rast. Tak navdih izhaja iz spoštljivega opazovanja tega, kar je. Realnost gledamo in cenimo, kar obstaja. Znamo ovrednotiti prizadevnost, ki nas obdaja, pa čeprav je vse nepopolno. Možnosti opažamo in se jim lahko posvečamo, ker v nas ni grenkobe, ki bi nas zavirala.

Iluzije pa zaničujejo, kar je. Podžigajo nezadovoljstvo, da se razplamti, kjer le more. Vedno najdemo kaj, kar lahko kritiziramo. Požar se širi, saj hodimo po svetu vnetljivi in polni naboja proti vsemu, kar ni dovolj lepo, dobro, novo, močno, na voljo ... Nezadovoljstvo je večno prižgana vžigalica sredi žejnega človeškega travišča.

Varujmo se iluzij, ker zažigajo. Podobne so sanjam, a razlika je bistvena. Sanje vedno rodijo srečanja, stike, sadove, ki nas nahranijo. Iluzije sejejo razdor, uničevalnost, ljudje ob nas trpijo, se umikajo, se skušajo braniti …V iluziji si domišljam, da sem, kar nisem, in svoje sovražnosti ne vidim, pa tudi obupa ne.

Lahko pa nosimo v sebi moč sonca za drugačno energijo, zajemamo iz globokih, bistrih notranjih voda in varujemo sanje. V njih deluje neuničljiva moč preboja.

Dotik, ki podpira rastlino, da lahko vzklije in odžene, je rahel in mogočen. Učimo se ga, ker rešuje naše veselje.


Oznake: osebna rast nezadovoljstvo

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...