Pojdi na glavno vsebino

Povzetek predavanja IZ BOLEČINE IN JEZE DO MOČI

Predavanje je potekalo v Mladinskem domu 22. aprila 2011. Iskrena hvala Martini Šolc, ki je napisala povzetek, jaz pa sem ga malo priredila.

Izhodiščna točka predavanja je bila, da ni noben občutek negativen, temveč le obveščevalec, da se v nas kaj dogaja; kajti vsako čustvo ima svoj izvor. Glavni namen občutkov oz. čustev je torej ta, da nam razkrijejo nek namen ali cilj. Občutek je skratka konstruktiven, saj kaže na željo, ki je ne vidimo, nas strese in predami. Šele ko dospemo do cilja in dobimo zaželjeno, se občutki vrnejo v mir. Taki procesi so za vse nas samozdravilni: če nas nekaj rani, se telo vname okrog stvari, ki se nam je zarila globoko v kožo, da se je reši. Naše telo in duša izvržeta to, kar na nas deluje razdiralno in uničujoče, kar vnaša bolezen. Naše telo nam vedno pomaga, ker nam daje polno signalov preko občutkov in čustev, ki so vedno na naši strani. Šele ko preidemo skozi ta proces, ozdravimo in smo dovzetni za nova, pozitivna in dobra čustva. Vendar je treba pri tem paziti. Jeza je lahko dobro in koristno čustvo, ko je stvar trenutka. Če pa na njej gradimo, pride do sovražnosti in zamere. Skratka, če se z njo pravilno ne ukvarjamo in jo prepustimo sami sebi, se v nas začne globok, črn proces. Pomembno je, da jeze ne zanemarjamo, kajti jeza ima kot cij to, da nekaj pridobi. Nasprotno pa sovražnost ni pozitivna. Poglejmo na primer otroka, ki se jezi, ker trpi, ko pa doseže uslišanost, se umiri in jeza se poleže. Nasprotno se dogaja pri sovražnosti: ko dobimo, kar hočemo, zaželene stvari nočemo več in jo zavržemo. Brezbrižno odklanjamo in odbijamo, kar smo dobili, kar nam ljudje ponujajo. S takim početjem se v nas kopiči stara, nerazrešena in vse bolj zapletena jeza. Jeza se prelevi v sovražnost, ki naše telo razjeda od znotraj. Preplavijo nas negativni občutki, nemir. Hodimo k človeku, ki ga sovražimo, ker iščemo bližino, da bi ga napadali ali celo uničevali. Pri sovražnosti se nikakor ne moremo ločiti od tega človeka, saj pravzaprav nočemo biti rešeni, potolaženi. Težko je pomagati sovražnemu človeku. Če se mu ponujamo s ponudbo po nečem lepem, dobrem, nas ne bo hotel. Izjema so otroci, ki imajo enkratno sposobnost, da se jezijo in da ne sovražijo. Ko trpimo in sovražimo skupaj, zapademo v vrtinec - v taki zameri pa ni nobenega upanja, ni iskanja ljubezni. Ni pripravljenosti, da bi kaj naredili za to, da bi nam bilo lažje. Izraz “sveta jeza” nakaže čistost jeze in njeno pozitivno stran; v njej ni sovraštva, je samo vklenjena moč. Plane na dan, ko začutimo, da je nekdo šel čez našo mejo in zagorimo v odporu do tega, kar se nam godi. Naučiti se moramo postaviti se zase, čeprav ni lahko. Nimamo vsi te čustvene sposobnosti: če tega nismo nikoli vadili, tega enostavno ne znamo delati. Naučiti se moramo izraziti jezo močno, vendar brez sovražnosti. Pri tem je važno svoje sile usmeriti v svet, kjer bomo lahko prišli do zaželjenega cilja, ne pa zaman in sterilno vztrajati tam, kjer ni nobenega upanja. Napačno je misliti, da lahko spreobrnemo koga, ki živi v sovražnosti, in se boriti, da bi nas imel rad. Ljubezen je treba včasih poiskati drugje ... Samo takrat se jeza uteši in pomiri. Takrat začutimo v sebi občutek moči. Sveta jeza nam torej daje potrebno moč, da dobimo to, kar hočemo, in da oddemo od tam, kjer ni mogoče dobiti ničesar dobrega zase. Zakaj je tako težko ukvarjati se s svojo jezo? Verjetno zato, ker nas niso naučili, kako biti jezni na konstruktiven način, ko smo bili majhni. Otrok, ki bo z jezo ravnal zmedeno in zbegano, jo bo naprej kopičil in ta bo ostala blokirana v njem. Kam pa gre ta jeza? Huda jeza gre v kolena, ki se kar tresejo, v kosti, v žile oz. visok pritisk, v jetra oz. kamne, povzroča hude glavobole, škripanje z zobmi: lahko postane destruktivna in neusmiljena sila. Naslednjič, ko se bomo ves dan brez veze jezili, je najbolje, da se za hip ustavimo, kajti v nas se kopiči jeza, ki ne najde izhoda. Vprašajmo se, kdo nas jezi? Kaj si želimo? Kaj potrebujemo? Kaj iščemo? Poiščimo izhod. Če obtičimo v jezi, nas zgrabi obup, ki nas še dodatno potlači . Zato je važno, da v nas obudimo upanje in da ukrepamo tako, da naredimo kaj zase. Na tej poti si ne smemo zastavljati previsokih ciljev - kajti to je samosabotaža - ampak majhne, spoštljive korake. Upoštevajmo, da smo pogosto tudi sami napadalni. Če imamo težnjo videti, da imajo ljudje vedno kaj proti nam, to pomeni, da smo polni jeze. S tem, da prevzemamo vlogo žrtve, se sploh ne moremo koncentrirati na to, kaj bi lahko naredili. Trdno se zasidramo v svojo zamero in nesmiselno vztrajamo pri tem, da trpimo zaradi drugih, a ni tako. Poiskati moramo novo pot naprej - do razčiščenja. Postavljanje zase je torej temeljna sposobnost. Ne smemo pustiti ljudem, da gredo čez našo mejo, drugače nas ne bodo spoštovali. Jeza nas opozarja na naše temeljne želje: da nas svet spoštuje, ceni, ljubi ... Pomaga nam lahko metafora z nosečnostjo: želja po ljubezni, po dobrem, pravičnem življenju, je kot otrok, ki ga nosimo v sebi, ga moramo braniti in nositi naprej, da pridemo do cilja in da lahko rečemo, da smo živeli svoje življenje, kot smo resnično želeli. S svojo jezo lahko torej hodimo z roko v roki. Mir postane pravi mir, samo če upoštevamo to sveto moč. Jezo poslušajmo in spoštujmo njena sporočila, da se bo pomirila. Ne smemo se ji umikati, ampak se ji posvetiti, in sicer tako, da se postavimo na svojo mejo in branimo svoje potrebe. V imenu samospoštovanja in ljubezni do nas samih lahko dosežemo, da se bo boleča jeza spremenila v moč in vero vase. Martina Šolc

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...