Pojdi na glavno vsebino

Površno odpuščanje

Površno odpuščanje je iluzija, ki nam škodi. Nasmeh in pod njim strto srce pa je bomba, ki čaka, da bo lahko počila.

Hude krivice ali celo dolgoletno prenašanje izkoriščanja in zlorabe bi najraje pustili za sabo, ker mislimo, da prej mine, če ne mislimo več na minule bolečine. Če se le ponudi priložnost, hočemo verjeti v nove priložnosti. To bi bil čudovit premik, ko bil resničen ...

Tako se rade varajo ženske, ki so doživljale prezrtost in dolgo živele ob partnerju, ki jih je podcenjeval. Ko zaključijo težko zgodbo, skušajo iti v kaj novega in si rečejo, da so "zaključile z bivšim". Ob opazovanju mnogih usod okrog sebe ugotavljam, da se pogosto znajdejo v podobni zvezi ali pa se sicer obetajoča zveza kmalu mučno konča.

Bolje je, da se lotimo poštenega in navidezno obremenjujočega računovodstva, popisa dolgov, ki smo jih nakopale do sebe. Dolgo trpljenje je rodilo seznam bolečin, ki terjajo poravnavo. Ta poravnava ne pride od drugih, ampak od nas samih, ko se začnemo srčno ukvarjati s tem, česar smo potrebne.(Velja tudi za moške, o ženskah govorim zato, ker imajo navadno več težav z izražanjem svoje jeze).

Ženska naj bi se na primer vprašala, kolikokrat si je želela objem ali nežno besedo in tega ni dobila - in če je bilo to vsaj nekajkrat na teden, pomeni, da jo zabolelo srce več kot tristokrat v enem letu in v desetih letih ...tritisočkrat. Če dodamo še težke besede, žalitve ali celo prevaro, laži in odklanjanje sodelovanja pri vzgoji otrok in delu za dom, odnose s taščo ali sorodniki, v katerih partner ni znal biti na ženini strani, nam vse to mučno (a realno) knjigovodstvo pove, da je ženska v nekaj desetletjih v sebi nakopičila na desettisoče težkih občutkov jeze, zamere, razočaranja, besa, ranjenosti, želje po begu ali maščevanju ... Le kam je to šlo? Kje se je to naselilo, kje kliče, če ni bilo sproti slišano in odplaknjeno? Kajti odplaknjeno je le, če kmalu dobimo pozornost, odgovor in uslišanost ... in čustva stečejo mimo, telo si oddahne, srce zaigra v najdeni toplini stika in ženska spet lahko sliši in čuti sebe in druge.

Ne varajmo se, da je mogoče kar tako pustiti za seboj na tisoče in tisoče požrtih trnov. Najprej si je treba priznati globino trpljenja, jeze in obupa v sebi in si prisluhniti. Si priznati, da se nismo zavzele zase in da smo pohodile svoje potrebe. Desettisočkrat in več. Šele ko nam bo v celoti jasno, kaj smo prestale, in kaj je zatiranje občutkov naredilo iz nas, in ko bomo začutile, da zmoremo zdaj kaj drugega, lahko nastopi odpuščanje. Nekaj drugega pa zmoremo potem, ko se naučimo dajati sebi pozornost in nežno skbeti zase, in smo se bile tega pripravljene naučiti. Ko priznamo, da ne znamo, da morda celo nočemo res skrbeti zase, se začne prenova. namesto dežurnega krivca bomo našle sebe v lastni neodgovornosti, ranljivosti, strahu in osramočenosti.

Šele po vsem tem bo prostor za ljubezen spet prazen in ne več zaseden s strupeno zamero. To velja za odnose s partnerjem, atudi za odnose s starši, sestrami in brati, ljudmi na splošno. Včasih smo besne na svojo skupnost v celoti, če mislimo, da nam je kultura lastnega naroda ali verske pripadnosti uničila svobodo in radost. Šele po poštenem obračunu lahko sprejmemo novega človeka in smo pripravljene na novo zvezo, ali pa začnemo z novo dejavnostjo, če je šlo za krivice dogajalo na delu, ali gremo v novo okolje in v nova prijateljstva.

Sovražnost, jezo, obup nad seboj je treba izpovedati nekomu, ki je našemu rušenju kos in se ga ne boji.

Rušilna moč dolgo zatrte in skrite ženske jeze je strašna in ogromna (moška verjetno nič manj). Moč ljubezni, ki se rodi iz te jeze, pa je še večja in čudovita. Zato jo iščemo, ker vemo, da je v nas, da leži pod skalo bolečine in besa, in le pomoč drugih nam lahko omogoči, da breme odvalimo in da privre izvir.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...