Pojdi na glavno vsebino

Potujmo skupaj

Ko iščemo občutke uspešnosti, nam ne pomaga iskanje odločnosti za vsako ceno. Bolj pomaga pripravljenost na skupno potovanje.

Pogosto nihamo med različnimi možnostmi. V zmedi se morda počutimo kot neodločne reve. V resnici pa smo le sredi procesov, ki so zelo zahtevni.

Naravni proces odločanja ima namreč več stopenj in samo v končni fazi doživljamo jasnost in odločnost. Prej pa so na vrsti drugi in bistveni koraki, brez katerih ne pridemo na cilj.

Pripotovati na izpolnjujoči cilj

Na izpolnjujoči cilj nas pripelje samo pristna želja, ta pa ni razstavljena in na voljo vsak hip. Hoče biti odkrita in do nje se je treba dokopati. Zakaj? Ker lahko njeno uresničenje živimo in sprejmemo le, če razvijemo potrebno moč. To moč pa razvijamo prav na poti. Ob tem se usposabljamo, da jo bomo lahko nosili v sebi in ji ostajali zvesti.

Stopnic je več in vsak od nas lahko preverja, kje je glede na svoje ključne želje.

  • čutiti, si priznati, kar čutim (to je nam vsem skupni obvezni začetek, saj mnogi odrasli sploh ne čutimo svojih želja, svojega hrepenenja, ker smo postali zagrenjeni in otopeli. Najprej se je treba odtajati, se nehati jeziti na svet ter si prevzeti odgovornost za svoje uresničenje. Skratka, treba se je vrniti v svojo hrepenečo in mogočno otroško naravo in se posvetiti svojemu cilju);
  • skušati to povedati, se izraziti na pravi način, v pravem trenutku, zaupanja vrednim, pravim ljudem (tudi tu se zatika, ker raje očitamo ali se pritožujemo v običajnem krogu kot pa izražamo svoje želje na čist način in v iskanju novih srečanj);
  • doživljati, da je možno (to naravno sledi, ko se odtajamo in večkrat izrazimo in najdemo še drugačne ljudi, ki doživljajo podobno);
  • najti podporo in sodelavce (to se dogaja preprosto zato, ker se naučimo občuteno, zaupno in spoštljivo izražati);
  • iskati vse poti in vztrajati (to je kritični prehod do uresničenja, ker prvi poskusi navadno niso uspešni, saj v njih spoznavamo predvsem svoj strah, nemoč, sram in občutke krivde);
  • ne odnehati (to nam uspe, če iskreno poskušamo mnoge poti, saj ob tem dojamemo, da obstajajo neštete, neizčrpne variante za vsako pot);
  • se v tem prizadevanju veseliti sebe, čutiti, da nas to oživlja in navdihuje (to se dogaja, ker postajamo ustvarjalni);
  • praznovati vsak najmanjši dosežek (to se dogaja, ker postajamo hvaležni);
  • deliti z drugimi svoje veselje in jih podpirati, da tudi sami dosežejo kaj zase (to se dogaja, ker odkrivamo, koliko smo vredni in koliko lahko dajemo);

Očitno je, da gre za zahtevne in žive premike, za globinsko dogajanje v našem doživljanju sveta. Nismo kolesje, ki se lahko zavrti v enem tednu v želeno smer. Smo živo bitje na pohodu v novo deželo, premikamo se še negotovo in nismo še eno s svojim ciljem..

Ali naj se potem čudimo, če nam ne gre takoj vse kot po maslu? Je čudno, če se zatikamo in vozlamo? Če delamo velike ovinke? Naj se čudimo, če se nam zdi, da si nabiramo mnoge neuspešne izkušnje?

Ko se začnemo zavedati, da smo na zahtevnem pohodu in da hoja zahteva imenitno opremo in nenehno prilagajanje na okoliščine, potem začnemo spoštovati svoje prizadevanje, varčevati z močmi, se razgledovati in odkrivati, kako daleč smo glede na prvi dan in kako drugačen je že razgled.

Potovanje je lepo in osrečujoče, če ljubimo vsak kraj posebej in če na vsakem prehodu preverimo smer in stanje svojih nog in rok.

Kako nam gre?

Česa smo potrebni?

Jasnost se rojeva s tem, da se učimo prisluhniti sebi. Na vsakem koraku je treba čutiti, česa smo ta hip potrebni za svoj pohod, in si to priskrbeti ob iskanju pravih sopotnikov. Zmeraj bo kdo pred nami ali za nami, sopotnik, ki si tudi prizadeva hoditi v svojo smer. Ozrimo se na svoje bližnje, ponudimo kaj dobrega, kar imamo v izobilju.Tudi to nam pomaga, da se počutimo bogate in močne, opremljene za nevihte in meglene zastoje, obdane od naklonjenih ljudi.

Ko se naučimo izmenjave dobrin, pomeni, da na cilju ne bomo ostali sami.

Močni, okrepljeni in izkušeni (na pa izčrpani in zapuščeni) bomo lahko odrinili spet drugam, novim ciljem naproti … v še prijetnejši družbi.

Naš čas nas prepričuje, da moramo priti na cilj sami in tam zasaditi svojo zastavo. Treba se je dokazovati in izstopati. Toda praznovati sami ni mogoče. Če si želimo živeti praznično, je treba potovati skupaj in videti dragocenega sočloveka ob sebi.

Mraz prihaja: le povezani smo lahko zavetje drug drugemu in vsi deležni tople bližine.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...