Pojdi na glavno vsebino

Potuj skozi stisko

V težavi navadno zapademo v dve skrajnosti: ali bežimo ali pa v njej otrpnemo, se ustavimo v krču. Skozi stisko pa je mogoče tudi potovati.

Lahko ustavimo paniko, se za hip umirimo in odločimo, da bomo sprejeli vabilo za skupno pot skozi senco in strah. Peljati svoje srce skozi ovire je vedno duhovna evolucija, izkušnja, v kateri nam odženejo novi organi preživetja. Prebudijo se nepoznane sile v službi našega življenja, najgloblja vitanost pa najde razlog, da plane na dan. Pokrajino, ki nas ustavlja s svojo zahtevnostjo, lahko opazujemo in ob tem kmalu začutimo, da se srce umirja. Potrebna je pozornost. Vse je odvisno od tega, da čim več, čim natančneje slišimo, vidimo, čutimo. V svetu neznanega, v svetu brez gotovosti nas lahko pomiri samo zbranost. Ne vem, kaj je za ovinkom, a če sem pozorna, lahko vidim vse, kar je tu zdaj razpoložljivo. Ko bom v ovinku, bom s tem razpolagala. Zato je važno, da zdaj polno živim v vseh razsežnostih sebe. Učim se ločiti resnične sence od tega, kar se plazi iz mojega strahu, učim se slišati glasove prihajajočega plazu od tistih, ki se valijo iz moje šibkosti. Učim se odzivanja na to, kar je tu zdaj pred menoj, ne na tisto, kar morda bo ali ne bo. Za tisto se opremim tako, da ZDAJ iščem, vadim, uporabljam vse, kar je v meni pozorno, zbrano in vitalno. Potujemo lahko kjerkoli, v nas so viri neizmerne ustvarjalnosti. Vsaka pokrajina ima svoj začetek in svoj konec, vsaka ima na območju, ki ga zariše, dar za nas. Stiska ne prihaja zlonamerno, stiska je samo eden od načinov, da smo povabljeni v bolj živo, prodornejše, zavestnejše obstajanje. Če ji podamo roko.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...