Pojdi na glavno vsebino

Potovati v neznano

Življenje je potovanje, kot smo že velikokrat slišali. Še več: življenje je potovanje skozi neznano pokrajino.

Če se vživimo, da je za vsakim ovinkom kaj novega, česar nismo še nikoli videli in prehodili, postane kar hitro jasno, da se je težko počutiti varne. Če si pošten, priznaš, da nikoli ne veš, kaj te čaka.

Nekateri se branijo pred dejstvi z optimizmom. Imela sem ljubo prijateljico, ki je še nekaj dni pred smrtjo zatrjevala, da bo gotovo ozdravela, čeprav je bilo njeno telo že popolnoma razdejano na najbolj očiten način. To se je zgodilo pred mnogimi leti, a še danes ne morem pozabiti, kako se človek lahko trdovratno oklepa prepričanja, ki si ga je ustvaril, ko ne zmore stika z resnico.

Pred neznanim, ki dejansko obvladuje vsak naš dan, se je možno počutiti varne le, če skrbimo za svojo opremljenost. Le to nas lahko pomiri. Vsak dan je drugačen, vsak ima svojo barvo, temperaturo, luč, zveni drugače in drugače deluje na nas. V tej raznolikosti se lahko orientiramo le z živimi občutki, ki nas opozorijo na vse, kar okolje prebuja v nas. Zato se lahko vprašamo: s čim bi se radi povezali in s čim ne?

Zato lahko za ovinkom zagledam karkoli. Vse lahko najde prostor v meni in prebudi mojo živost: deroča reka, puščava, strme ledene gore, nežen zaliv, cvetoča dolina, trnova gmajna, požgani predeli, pragozdna gošča, kamnita tla …

Ne moremo se trajno naseliti nikjer, to je jasno, v nobenem ograjenem čustvenem zavetju. Lahko le potujemo in nosimo s seboj svoj čut za zavetje ter si ga izmenjujemo s sopotniki.

Brezskrbnost pride iz odložene nemogoče naloge: ni nam treba urejati življenja, ne zase ne za druge, ker to sploh ni možno, ni realno. Ni bolj neresničnega izraza kot »Uredil si je življenje«. Lahko bi le dodali: »Da, za ta hip.«

Živeti brez skrbi pomeni, da posvečamo kar največ ljubeče in pozorne skrbi svoji pripravljenosti na karkoli. Gojimo notranjo prožnost, stik z občutki, povezovanje s soljudmi, odprto učenje za vse, kar se poraja, čut za spremembe in pripravljenost za premikanje po poti, ki je ta hip možna. Na ta način lahko prehodimo tudi najbolj neprijazne dele svoje pokrajine in najbolj divja neurja. Znamo sodelovati z ovirami, a tudi z nenadno srečo, ki plane izza ovinka.

Življenje nas nikoli ne ogroža. Nevarno je nekaj drugega: vztrajanje v drži zahtevnosti. Oblastno in nebogljeno govorimo: »Tako mora biti, kot sem naročil, drugače bom užaljen in ne bom sodeloval«. Sliši se komično in tragično obenem, saj nas –užaljene, gole in bose – izpostavi neznanemu v vsej naši neopremljenosti.

Življenje v nas se nenehno obnavlja in izdeluje svoja orodja vsako sekundo. To velja tako za telo kot za mišljenje, vse je vedno v delu in vedno novo.

Če si želimo občutenja varnosti v življenju, potem naj bo to naše najvažnejše, najljubše, najbolj goreče izpeljano vsakodnevno opravilo: kako sodelovati z Življenjem vsak dan drugače.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...