Pojdi na glavno vsebino

Poteptano otroštvo in naše možnosti

Izkušnje z nasiljem nad našo otroško naravo, od neizmernih pritiskov in pričakovanj pa do kričanja do pretepanja ali izpadov divjih čustev, od ledene nedostopnosti do dušeče posesivnosti … vse to je preveč za otroka.

Vsi smo kdaj spoznali ta občutek, ko gre skozi naše telo nekaj divjega in neobvladljivega, tujega in strašnega, kar nas izbriše. Oče ali mati te vrste se zaletita kot vihar, ki plane nad nezaščiteno pokrajino otrokovega bitja. Življenjski prostor malčka je v hipu opustošen, kajti čustva odraslih so v primerjavi s čustvi otroka to, kar je je oblasten zračni vrtinec nad lesenimi hišicami ali puščavska nevihta nad peščenimi griči.

Majhni smo in divja sila nas odnese neznano kam, vse se premeša v nas in ko se osvestimo, ni ostalo več nič od tega, kar smo prej vedeli, čutili in želeli. Čustvovanje in volja odraslega je za malega otroka kot drvenje nadnaravnih sil čez komaj posejane vrtove pokrajine, ki še ni zaživela. Ste kdaj videli, kaj ostane od naselij potem, ko jih je pregazil tajfun?

Tako je, ko preživimo travmo. Veliko otrok to doživlja, neštetokrat.

A to je le del resnice.

Naša osebnostna pokrajina je položena na skalnato podlago, ki ni vidna. Njene največje skale, tiste, ki ji dajejo izvorno obliko, so skrite v skrivnostni temi. Dihajo globoko in stanovitno ter v nežnem nihanjo ohranjajo svojo zakoreninjenost. Naš prostor je naš in nihče ga ne more bistveno spremeniti ali nam ga vzeti. Sile, ki leta in leta drvijo čez nas, so veter in dež, strele, led in vihar, pekoče ubijajoče sonce in suša, toča in poplave. A naša osnova stoji in vse, kar se dogaja nad njo, je samo oblikovanje površine.

Naša domovina ima dve ravni: tisto vidno in tisto nevidno, tisto minljivo in tisto večno.

Zato lahko prepotujemo vsak svojo deželo, preplezamo nastale vrhove, raziščemo brezna, posejemo rodovitna polja, ki so nastala po velikih poplavah, ugotovimo, kaj lahko zasadimo novega na posekah. Vse, kar smo, je vredno obiska in nege, vsak del našega prostora čaka, da si ga vzamemo k srcu, ker je naša domovina.

Če se želimo izseliti, ne bomo nikjer več doma.

Če ostanemo v svojem življenju, kot se je odvilo, ga lahko prepotujemo v vse smeri in vse življenje odkrivamo očem skrita bogastva. Olajšanje in radost tega potovanja nas osrečujeta do konca. Predvsem pa bomo odkrili, da ima naš prostor prav vse tisto, česar smo potrebni, ker nam je bil podarjen za uresničevanje naših darov. Če le želimo potovati in iskati vsak dan na novo, da postane danost blagoslovljena.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...