Pojdi na glavno vsebino

Postarani in še vedno neljubeči starši

Zadnje čase sem slišala za kar nekaj trpkih zgodb o sožitju med starši, ki svojih otrok niso znali ljubiti, so pa že zelo stari, in njihovimi odraslimi otroki, ki so z veliko težavo ustvarili v sebi nekaj miru in samospoštovanja. Gre za vprašanje, ali naj fizično onemogle starše sprejmejo na svoj dom in z njimi delijo zadnja leta življenja kljub temu, da jih starši tudi ob koncu svoje poti niso pripravljeni spoštovati ter samo zahtevajo in očitajo. Stališča so zelo različna.

Odpustiti O tem, kaj pomeni odpustiti, mnenja niso deljena. Vsi se strinjajo, da je dokaz, da smo odpustili, miren pogled na starše, kot so, sprejemanje dejstva, da se običajno ne spremenijo in ohranijo do nas tak odnos, kot so ga imeli, ko smo bili majhni. Odpustiti materi ali očetu, ki sta nam zagrenila otroštvo, je težko. Tudi glede tega se vsi strinjajo. Izpeljati moramo dolg proces, v katerem prepoznamo svoja tedanja čustva, spoznamo, kako so nas preusmerila, si odpustimo, da nismo znali doseči ljubezni, ubraniti duše in telesa. Počasi dojamemo, da si lahko vrnemo varnost in spoštovanje iz lastnih sil in ob pomoči dobronamernih ljudi. Uvidimo, da ljubezen obstaja tudi mimo njih, da niso gospodarji našega vesolja, naše sedanjosti in prihodnosti. Po vsem tem, če se proces dopolni, ne čutimo več potrebe, da bi o njih tuhtali, vedno spet na novo razčiščevali odnose, jih tiho ali javno obsojali, jih sovražili ali se jih bali ... Odrasti Tudi o tem, kaj pomeni postati odrasti in postati enakopravni v odnosu s starši, se okvirno vsi strinjajo. To se zgodi, ko so starši končno postavljeni na svoje mesto, kjer so brez oblasti nad nami, razrešeni svoje vloge in oproščeni neuspelega starševstva. Uvidimo, da je bila njihova odstavitev mogoča, dobra in potrebna, saj daje sadove ljubezni in očiščenja. Notranji dom je prost in vanj lahko zdaj povabimo druge, blagodejne ljudi, vanj povabimo Ljubezen. Leta minevajo, bivši zatiralec se postara, mi pa običajno opažamo, da ostaja, kar je bil: brez zavedanja o svojem grehu, brez želje po kesanju, s še vedno isto željo po oblastnem izkoriščanju in duhovni zlorabi, čeprav je delno opešan in tega ne more več početi v polnosti svoje moči. A še vedno podcenjuje svojo žrtev, še vedno ne zmore spoštovanja, doživlja nas kot predmet ali celo kot cunjo. Pogosto prav zaradi starosti postaja še bolj neobvladan v svoji uničevalnosti, objesten in napadalen. Kaj pa zdaj? Tu pa se mnenja delijo. Nekateri trdijo, da se je mogoče in potrebno staršev veseliti, saj imamo le enega očeta in mamo, ki ju kmalu ne bo več. Zakaj bi si zagrenili zadnje obdobje, saj so nemočni, mi pa imamo možnost, da suvereno dajemo ljubezen, čeprav je ne prejemamo. A prav gotovo jo čutijo in od njih se bomo poslovili z lahkim srcem, če bomo znali biti usmiljeni in čuteči. Drugi pa pravijo, da to ni ne mogoče ne prav, kajti zlonameren človek (pa čeprav se ne zaveda, da je tak) ima moč, da škodi. Ker je imel nekoč oblast nad nami, ki smo bili nebogljeni, se ga naše telo, naša čustva, naša globina dobro spominjajo in ga doživljamo kot nevarnost, ko se nam preveč približa. Naše prepričanje, da bomo ob človeku, ki nas je tako prizadel, lahko vse pozabili in da nam njegov odnos ne bo več povzročal bolečine, je pogubna samoprevara. Vprašanja, ki jih spodaj navajam, so zato zelo različna, odvisno od tega, katera drža se nam zdi utemeljena, pravična do nas in do njih: prva ali druga? Je mogoče živeti ob takem človeku in čutiti, da nas njegova navzočnost ne omejuje, ne tlači, ne odvrača od ljubeče skrbi zase, ne vrača v čustva, ki smo jih s težavo prerasli? Ali se lahko naše telo odziva nanj sproščeno, varno, toplo, mirno in srečno? Se ga lahko veselimo? Je prav, da se ga poskušamo veseliti ali da se čutimo dolžni čutiti do njega ljubezen? Ali je prav, da to poskušamo doseči? Zakaj? Ali pa je prav, da ustvarjeno razdaljo obdržimo in se zavedamo, da je krhka in da varnostne meje ne gre prestopati? Ali lahko rečemo, da se moramo v vsakem primeru potruditi, da jim ustrežemo, dokler so živi, čeprav ne zmorejo spoštovanja in ljubezni do svojih odraslih otrok? Je mogoče, da je za nas dobro, da poskušamo ljubiti koga, ki ne ve, kaj je ljubezen, in to vsak dan trudi dokazuje? Ali razlog, da so to naši starši, zadostuje? Zakaj? Kateri notranji zakon s tem priznavamo? Kateri je zakon, ki zapoveduje, da imajo starši to pravico in da je treba čas, ki ga imamo v življenju, prednostno deliti z njimi, ki nas ne ljubijo, namesto z drugimi, ki to znajo? Ali bi to storili za koga drugega? V imenu katere vrednote? Kaj prinese tako dejanje v naše življenje? Je to dejanje največje plemenitosti ali največja zmota? Je to laganje sebi, zanikanje pristnih čustev in potreb, dokončno slovo od možnosti za novo, sveže življenje brez njih? Je to predaja strupenemu upanju o tem, kaj lahko še nastane med nami in njimi? Je to nemoč slovesa od sanje o povezanosti s starši? Ali pa je to zmaga ljubezni? Ali je mogoče poimenovati kot ljubezen moralno odločitev za nekaj, kar se nam zdi dobro, ali pa gre za ljubezen samo v primeru, da drugega čustveno doživljamo s toplino in uživamo blagodejnost njegove bližine ter sprostitev v odnosu, ki ga tudi telo doživlja kot blagodejen za oba? Ali poznamo razliko med tem, da se silimo ljubiti in med tem, da ljubimo? Med nasiljem nad seboj in med odpuščanjem, v katerem resnično izgine vsaka bol? Ali je mogoče ljubiti koga, ki nas ne ljubi, čeprav hoče to verjeti in hoče, da to verjamemo? Ki nas do konca ne prepozna v naši resnici in dostojanstvu? Ki odklanja vsako možnost, da bi to odkril? Ki noče vedeti, da je preživel vse svoje življenje v zavračanju ljubezni? Ki odklanja možnost, da bi užil in dal nekaj topline vsaj v zadnjem trenutku življenja? To so temeljna vprašanja za našo vest, ko se soočamo s svojim odnosom do staršev v odraslosti in v zadnjem obdobju svojega življenja z njimi. Verjetno je bolje, da o tem razmišljamo prej ... in ne, ko nas dogodki že prehitevajo in ko nimamo več časa, da bi jih doživljali suvereno ter se v vsem potrebnem miru odločali o zadnjem dejanju našega odnosa z njimi.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...