Pojdi na glavno vsebino

Poslušaj me, prosim.

Ljudem, ki jih imamo zelo radi, je zelo težko povedati, da so nas prizadeli. Prav zato si raje rečemo, da ni nič … ker nas je preveč strah.

Morda so uporabili ton, ki nas je prestrašil, dvigali glas, ostro gledali. Morda niso sploh poslušali naših besed. Morda so nas obtožili po krivici, prezrli posebno veliko željo, rekli kaj bolečega brez sočutja … možnosti je nešteto, ker smo tako različni, tako ranljivi in tako strašni potrebni razumevanja.

Saj ni nič!

Pogosto se branimo tako, da se prepričamo, da gre za malenkosti. Najlažje je verjeti, da ni vse skupaj nič. Tako se vse umiri in potihne v nas … saj bo drugič bolje, saj se imamo radi … Tako nam ni treba govoriti, se bati, trepetati, kako bo sprejeto, kar bomo povedali. Zdi se, da smo spet na varnem, če kar požremo in gremo naprej.

Tako naredimo prvi korak proč od sebe in proč od drugega.Prvi korak je potem tisti, ki pelje v drugega in tretjega. Po sto korakih je že veliko težje in žalost v nas je že zelo narasla, kot tiha, globoka, mrtva reka. Po tisoč korakih smo že sami na bregu in drugi je daleč na drugi strani. Ne ve več, da nas je prizadel, in mi ne vemo več, kaj bi radi zdaj od njega. Preveč je že bilo teh korakov med nama.

Kdaj se je začelo?

Ko začnemo, se niti ne zavedamo, da to počnemo, Še manj vemo, kam to pelje in kako težko bo najti pot nazaj. Ne vemo, da se odpovedujemo zaupanju, ki ga človek začuti, ko doseže razumevanje in sočutje. Prepad do drugega ostaja, mosta pa ni, saj ga ne gradimo več. Porušil se je in treba bi bilo šele začeti graditi od tam naprej, kjer se je podrlo.To se dogaja med zakonci, med brati in sestrami, med starši in otroki, med prijatelji.

Graditi most

A želja, da bi most spet stal in da bi stekli po njem in objeli drugega, še vedno živi.

Pomislimo na to, ko nas kdo prizadene in čutimo, da stojimo med ruševinami in sami. Če ne znamo več govoriti, lahko začnemo s tem, da mu ponudimo priložnost, da govori o sebi. O tem, kaj je res hotel reči, o tem, kako smo mu pomembni, o tem, da nas ne želi prizadeti, o tem, zakaj mu je hudo in zakaj išče pot do nas tako, da napada. Vse to je v njem in ne najde poti do nas.

Morda je to prvi korak, da bo drugi zaslutil, kako lepo je, če ga kdo res občuti in posluša. In bo počasi začutil, da smo odprto poslušali in čutili.

Poslušaj me, prosim.

Ko so ljudje občuteni, začnejo tudi sami občutiti.

Ne poslušamo zato, da se žrtvujemo ali odpovedujemo sebi. To delamo zato, da odpiramo odnos in da spoznavamo človeka, ki ga želimo nagovoriti.

Ko pride trenutek, da izpovemo svojo prizadetost, bomo tam našli koga, ki je bil kdaj sprejet v svoji prizadetosti in ki zdaj ve, koliko to pomeni. Doživel je naše poslušanje in se počuti na varnem ob nas.

Če se imamo še radi in če želimo graditi odnos, je vsak dan dober, da naredimo majhen korak v smer poslušanja. Na tej poti bomo lažje izgovorili tisti prvi težki stavek: »Težko mi je. Poslušaj, prosim, kako se počutim. Hvala.« Ne bomo ga obtožili, da je kriv.

Z zaupanjem mu bomo povedali, da verjamemo v njegovo ljubezen, in mu pomagali, da nam pride naproti.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...