Pojdi na glavno vsebino

Posluh zase

Vajeni smo misliti, da so drugi ustvarjalci našega razpoloženja. Nič čudnega, saj smo celo biološko programirani za stike, vse v nas deluje tako, da iščemo način, da bi bili sprejeti, upoštevani. Iščemo drugega in njegovo razumevanje z isto naravno silovitostjo, kot iščemo zrak. Težava je v tem, da nas naš socialni nagon odvrača od razumevanja sebe. Tako se na primer dogaja, da se ob razočaranju, jezi, občutku krivde ali žalosti v navalu čustev sprašujemo o tem, kaj doživlja drugi.

S tem zaidemo v neplodna prizadevanja, saj se naše tuhtanje osredotoči na dogajanje v drugem oziroma na raziskovanje njegovih občutkov, misli, dejanj. Bolj bi nam koristilo, ko bi se posvetili sebi. Tega pač ne more narediti nihče drug in če sami zanemarimo svoje občutke ... kdo bo poskrbel zanje? Ni toliko važno, na koga smo jezni, bolj je važno, kako smo jezni, kaj čutimo, kako se obsojamo in nagovarjamo, ko se nam to dogaja. Bistveno je pogledati sebe, si dati razumevanje, to pa se začne s tem, da se počutimo sprejete v svojem čustvovanju. Občutek sprejetosti pa ni to, da se prenašamo (toleriramo). Občutenje sprejetosti daje toplino in varnost, ker doživljamo ljubečo skrb zase: lastni občutki so nam pomembni in z njimi se želimo ukvarjati osebno ter v svoje dobro. Zato na primer ključno vprašanje razočaranja ni, nad kom sem razočaran, temveč kako to doživljam, kaj iz mene naredi moje lastno razočaranje. Če to dojamem, se odprejo poti za razmišljanje, razumevanje, nove rešitve. Ni važno, zaradi koga sem žalostna, temveč kako se v žalosti spremenim. Zato je bistveno, da vsaj za hip sočustvujem s seboj brez samopomilovanja, z močno ljubeznijo. Prav tako ni bistveno, kdo mi vzbuja občutke krivde. Zame je važno, da se prepoznam v teh morečih občutkih, jih sprejmem kot del sebe, jih potolažim in pomirim. Rešitev ne prihaja od tega, da me drugi odveže moje krivde, mi odpusti ali odneha, saj dobro vemo, da nam zagotovila drugih nikoli ne prinesejo olajšanja. Ključni preobrat se zgodi v trenutku, ko (običajno po dolgotrajnem prizadevanju) mi sami odpustimo (sebi ali drugemu) ali spoznamo, da krivde sploh ni. Toda to se zgodi le, če smo svoja čustva sprejeli in če smo se nehali ukvarjati s tem, kaj drugi čuti, hoče, zahteva, more ali ne more, želi ali noče ... Kar je prezrto, ni ljubljeno. Kar ni ljubljeno, se ne spremeni. Zato je pametno svoja čustva sprejeti na svoj dom, ko potrkajo, se z njimi pogovarjati kot z gosti, ki imajo veliko povedati, so prišli z dobrim namenom in prinašajo veselo oznanilo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...