Pojdi na glavno vsebino

Popolni? Ne, hvala.

Mnogi med nami zavračajo svoje ustvarjalno bistvo, svojo enkratno moč. Morda zato, ker ga še niso našli in mislijo, da ga nimajo. Nekateri tudi zato, ker so se oprijeli veličastne predstave o sebi, ki je ne smejo motiti z iskanjem svojega avtentičnega potenciala. Zakaj tako radi bežimo prav od tega, kar je najbolj osrečujoče? Morda vam bo branje tega kratkega zapisa vzbudilo željo, da bi bolj zaupali svoji drugačnosti.

Popolnost? Ne, hvala! Enkratnost je v večnem sporu z željo, da bi bili popolni. Zato se bližamo lastni enkratni podobi ravno toliko, kolikor se oddaljujemo od idealne predstave o sebi. Kdor išče popolnost, nikoli ne bo odličen, ker živi prenapeto in statično. Težnja po popolnosti se skuša približati nespremenljivim, izklesanim predstavam o sebi, težnja po enkratnosti pa je predana odkrivanju, odprta za vse presenetljivo, v nenehnem razvoju. In vendar hrepenimo po popolnosti. Žene naspričakovanje, da bo (po odpravljenih nepopolnostih) z dvojno močjo zaživelo vse najboljše v nas. Toda močne in šibke točke so spojene v živem ravnovesju, ki deluje v občutljivem nihanju. Šibke točke niso napake, so samo meja, črta, ki zarisuje naš obris, premer našega kroga. Tam lahko v polnem zagonu ostajamo pripeti v svoji sredini. Človek se pogosto brani tega, da bi videl svoje meje, a prav meje objemajo prostor njegove poklicanosti. Prav s spoznanjem lastnih meja se zaprejo poti, ki ne vodijo nikamor, znotraj zarisanega prostora pa se lahko varno razmahnemo. Lastne možnosti se razkrijejo šele, ko se vrnemo v svoj prostor. Če smo na življenjski poti izgubili svoj smisel ali nam je bil iztrgan prezgodaj, se še vedno lahko vrnemo v svoj naravni sijaj. Pot je pogosto zapletena, polna stisk, a če se odpovemo iskanju svoje posebne odličnosti, nam ostanejo samo cilji, ki si jih zna zamisliti samovolja. Tej pa vedno manjkata navdih in modrost, da ne govorimo o resnicoljubnosti. Navadno nam življenje pomaga, nas ustavlja, nakazuje rešitve, sproti lomi naša orožja in razgalja našo nedoraslost na izsiljenih položajih, a nekaterim nikoli ni dovolj trpljenja in boja. Obupno vztrajajo in garajo celo življenje, da bi se proslavili v svoji predstavi. Morda bomo dosegli uspeh, a bomo izgubili dostojanstvo svoje narave. Prav ohola višina, želja, da bi bili več, kot smo, ali kaj drugega, kot smo, nas dela pritlikave. Težnja po popolnosti nam razjeda korenine, ljubezen do lastne drugačnosti pa nam vliva moč. Lahko vzljubimo svoje mejnike. Pomagajo nam meriti dolžino korakov in obdržati smer na poti, ki nas naredi velike.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...