Pojdi na glavno vsebino

Popolni? Ne, enkratni in na svoji poti (za kulturni praznik)

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Popolni? Ne, enkratni in na svoji poti (za kulturni praznik)

Mnogi med nami zavračajo svoje ustvarjalno bistvo. Morda zato, ker ga še niso našli in mislijo, da ga nimajo. Nekateri tudi zato, ker so se oprijeli veličastne predstave o sebi, ki je ne smejo motiti z iskanjem svojega avtentičnega potenciala. Zakaj bežimo prav od tega, kar je najbolj osrečujoče? Zaupajmo svoji osebni drugačnosti in ovrednotimo tudi svojo kulturo.

Enkratnost je v večnem sporu z željo, da bi bili popolni. Zato se bližamo lastni enkratni podobi ravno toliko, kolikor se oddaljujemo od idealne predstave o sebi.

Kdor išče popolnost, nikoli ne bo odličen, ker živi prenapeto in to vodi v togost, ta pa v nepremičnost.

Težnja po popolnosti se skuša približati nespremenljivim, izklesanim predstavam o sebi.

Težnja po enkratnosti pa je predana odkrivanju, odprta za vse presenetljivo, v nenehnem razvoju.

In vendar hrepenimo po popolnosti. Žene nas prepričanje, da bo (po odpravljenih nepopolnostih) z dvojno močjo zaživelo vse najboljše v nas. Torej POTEM. Toda močne in šibke točke so spojene v živem ravnovesju in se podpirajo v občutljivem dialogu.

Šibke točke niso napake, so samo meja, črta, ki zarisuje naš obris, premer našega kroga. Tam lahko v polnem zagonu ostajamo pripeti v svoji sredini. Človek se pogosto brani tega, da bi videl svoje meje, a prav meje objemajo prostor njegove poklicanosti in pokažejo poteze našega obraza. Prav s spoznanjem lastnih meja se zaprejo poti, ki ne vodijo nikamor, znotraj zarisanega prostora pa se lahko varno razmahnemo.

Lastne možnosti se polno razkrijejo, ko se vrnemo v svoj prostor.

Če smo na življenjski poti izgubili svoj smisel ali nam je bil iztrgan prezgodaj, se še vedno lahko vrnemo v svoj naravni sijaj. Pot je pogosto zapletena, polna stisk, a ne odpovejmo se iskanju! Navadno nam življenje pomaga, nas ustavlja, nakazuje rešitve, sproti lomi naša orožja in razgalja našo nedoraslost na izsiljenih položajih, a nekaterim nikoli ni dovolj trpljenja in boja. Obupno vztrajajo in garajo celo življenje, da bi se proslavili v svoji predstavi o sebi. Morda bomo dosegli uspeh, a bomo izgubili dostojanstvo svoje narave. Zahteva, da bi bili kaj drugega, kot smo, nam razjeda korenine, ljubezen do lastne drugačnosti pa nam vliva moč.

Lahko vzljubimo svoje mejnike. Kar velja za posameznika, velja tudi za narod. Tudi naša skupnost naj bi iskala svojo enkratnost mimo vsakega primerjanja. Mimo vsega, česar ne zmoremo ali nismo ustvarili, smo posebni in sposobni neverjetnih dosežkov. Naša zgodovina nas ne obsoja, ampak kliče k ustvarjalnemu delu.

Ali ni moč in poslanstvo kulture v tem, da vsakemu pove, da je dragocen, nenadomestljiv ustvarjalec skupnosti?

Naj bo to najina misel za kulturni praznik, za trajno ljubezen do kulture naše skupnosti. V najini novi knjigi Obljubljena dežela govoriva tudi o tem.


Oznake: osebni razvoj enkratnost


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...