Pojdi na glavno vsebino

Popolni kot angleška trata?

Znanka, ki se vsak dan bori s plevelom na svoji trati, mi je dala misliti …

Gledam znanko, ki ima dela čez glavo: en dan je na vrsti pospanje pesticidov, da pomori nadležni plevel, drugi dan sledi umetna hrana, da bo trava divje zelena, tretji dan vleče iz zemlje z najnovejšimi orodji korenine regrata, ki se ni pustil pomoriti in si domišlja, da ima pravico živeti sredi trate, vsak dan zaliva in kar naprej poriva kosilnico, da bo višina pravšnja in trava dovolj gosta. Niti s povečevalnim steklom ne najdete tam živega bitja, še mačka hodi ležat drugam. Pogosto vsadi nov grm ali drevesce, ker vsako prej ali slej shira in umre od vse te obsesivne gonje za popolnostjo …

Podobno se nam dogaja, če hočemo narediti svoje življenje popolno: svoj značaj, svoje telo, svoje odnose, ki naj bi postali vzorni in brez napak. To težnjo lahko primerjam posipanju pesticidov proti vsemu, kar NE SME živeti ali pitanju tega, kar MORA biti.

Plevel, ki raste v našem življenju, pa lahko tudi veselo cveti : naš travnik bo poln življenja, privabljal bo žuželke, ki bodo raznašale plodnost naše nepopolnosti in nas povezovale s svetom. V svobodi svoje človečnosti bomo lahko čutili, kako so tla topla in kako vse okrog nas cvrči, ščebeta in brenči, in kako smo zaradi vsega tega bogastva odporni za sušo in nalive. Našega travnika ne more oplaviti in tudi izsušiti se ne more, ker ima v sebi neskočne potenciale samoobnove.

Naš travnik je nepopoln, a zato tudi trdoživ, resnično mogočen. Taki smo tudi mi, če si upamo biti resnični, pisani, vsako uro in vsak dan drugačni: bodičasti kot osat, pekoči kot kopriva, sanjavi kot zvončnica, sijoči kot rumeno srce marjetice, mehki kot regratova lučka in trdi kot kamen, ki leži globoko in ga prekriva mah, zveriženi kot stara, očarljiva veja, sveže zeleni kot dehteča meta. Vse to smo, vedno na novo kaj odžene in vedno spet nas obišče nepredvideno seme od daleč, vedno spet kaj našega in dragocenega odpotuje neznano kam … in se bo vrnilo na čebeljem kožuhu, ko bomo najmanj pričakovali.

Boj s plevelom je podoben boju z resnico o naši človeški naravi. Ne moreš zmagati in če zmagaš, si poražen.

Mrzla angleška trata nas ne more nahraniti, lahko nas samo izrčpava s svojo zahtevnostjo. Zviška odganja vse, ki bi radi vnesli nekaj življenja in obiskali našo nepopolnost, da bi lahko šla v seme.

Biti travnik pa je osvabajajoče in presenetljivo. Življenje, ki smo ga pripustili v svoj prostor, razkošno sodeluje. Želim vam travniško poletje!


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...