Pojdi na glavno vsebino

POMLADNO ČIŠČENJE

Pomladne depresije imajo veliko razlogov. Eden od teh je, da čutimo, kako ne moremo biti veseli in polni upanja zaradi globokih zamer, ki jih še nosimo v sebi. V kratkem besedilu razmišljam o tem, zakaj je važno predelati svojo grenkobo.

Grenkobo lahko predelamo, če jo najprej razumemo in če postanemo sposobni sočutja do otroka, ki v nas še trpi. Šele potem ga bomo lahko pospremili v rast. Otrok in zamera Predšolski otrok še ni sposoben zameriti tako, kot to razumemo odrasli. Za doživljanje zamere je namreč potrebno izpeljati in uskladiti več psihičnih procesov, ki jih otrok še ne zmore: prepoznati svoja pričakovanja v dani situaciji ter dojeti, zakaj smo razočarani, znati spremljati svoje notranje dogajanje, ga opazovati ter ga spremeniti v miselni proces samozavedanja, znati potem priklicati v spomin občutke in zamero ter si doživetje obnavljati, da ostaja živo. Vse to zna otrok okvirno izpeljati šele po šestem letu. Toda kljub temu se v otroku dogajajo pomembni čustveni premiki, ki so zelo podobni zameri. Že pri trimesečnem otroku so z raziskavami, ki jih poznamo pod imenom still face, ugotovili prve zametke zamere oziroma občutenja, ki ji je zelo podobno. Kako so to odkrili? Če otrok gleda materin obraz ter živo komunicira z očmi in glasom, njena obrazna mimika pa ostaja brezčutna (still face kot okameneli, brezbrižni obraz) in se ne odziva, postane dojenček takoj vznemirjen in kaže očitno prizadetost. Če se potem mati začne spet odzivati tako, kot je bil otrok vajen, se dojenček nekaj časa ne obnaša tako, kot se je še nekaj minut pred dogodkom. Mati se mora potruditi in nekako »popraviti« svoj prejšnji odmik, ki je otroka prizadel, ter biti intenzivno zbrana in topla v odnosu, da se otrok spet sprosti in postane razigran. Temu pravimo reparacija, ker je bilo potrebno nekaj popraviti, kar se je natrgalo. To nam pove, da se tudi že zelo majhen otrok po doživetju, ki je delovalo kot razočaranje (mi bi rekli kar kot krivica ...) umakne v stanje, ki spominja na zamero, torej v neko obliko zaprtosti, v kateri čaka, da bo drugi nekaj popravil. Seveda pa otrok ne ve, kaj se mu dogaja, prav tako se ne odloča, kako se bo odzival, v svojem občutenju je spontan in zajet kot celota ter brez možnosti, da bi vodil svoje občutke in vedenje. Delati škodo Kot majhni otroci lahko le intenzivno trpimo, se upiramo, čutimo žgočo krivico, razbijamo igrače ali pretepamo druge otroke, nagajamo in delamo škodo ... a ne znamo povedati prav točno, zakaj to počnemo, kateri je cilj, kdo je v nas to sprožil in kaj si obetamo od svojega vedenja. Prav tako sploh ne predvidevamo posledic, saj navadno počnemo prav tisto, kar nam potem prinese še dodatno trpljenje in nerazumevanje. Otrok ne zna povedati, kaj vse zameri, morda leta in leta kuha prizadetost, ki je nihče ne vidi. Kako naj na primer predšolski otrok pove, da staršev nikoli ne čuti resnično blizu v polnem pomenu besede? S katerim besediščem? S kakšno avtoriteto? Tudi mi smo še otroci Otrokovo odzivanje pa nam pove nekaj zelo dragocenega za naše odraslo življenje: naš organizem je naravnan na to, da ob nepričakovani bolečini v odnosu odreveni in potem pričakuje dodatno količino in kakovost stka, da se potolaži in spet odpre komunikaciji. Prav bi bilo, da se zavedamo svoje otroške ranljivosti v najtesnejših odnosih. To so pač zakonitosti naše narave in več krivic smo trpeli kot otroci, bolj smo ranljivi za neuresničena hrepenenja, za nerazumevanje, za trde besede, za kritike in vse, kar občutimo kot odmik ali zavrnitev pri svojem partnerju ali otroku. Razočaranja v odnosih ne moremo potlačiti in si pričakovati, da lahko potem nemoteno funkcioniramo in drugemu spet zaupamo, kot da se ni nič zgodilo. Dogodke je važno ozavestiti in najti način, da doživimo poravnavo. Tega seveda ni lahko doseči, raje začnemo »nagajati« in »delati škodo«... Povedano v jeziku odraslih: premlevamo, pikamo, očitamo, kuhamo jezo, loputamo z vrati, smo zadirčni cel dan, zbolimo ... vsak ima svoj repertoar za izražanje zamere. Še najbolj zanimivo pa je premisliti, kakšni otroci smo bili mi sami in kako smo se naučili ravnati z zamero, še preden smo poznali to besedo. Šele zdaj lahko ozavestimo svoje otroško občutenje in ravnanje. A navadno moramo odrasli najprej doživeti, da ne znamo, ne moremo ljubiti, ker smo polni grenkobe. Ugotoviti moramo, da najdražjim ljudem ne znamo povedati, kaj si želimo, da nočemo povedati, da so nas prizadeli, da jim ne zaupamo, da se bojimo in hrepenimo in obenem odklanjamo zbližanje. Kajti ko nas danes kdo razočara ... postanemo spet majhni in takrat znamo najmanj pomagati svojim otrokom ali svojim bližnjim. Zato predelajmo svoj odnos do zamere in veliko bolje bomo živeli mi in drugi on nas. Stare zamere, odpor do ljubezni Svojo zamero do staršev in avtoritet lahko polno ozavestimo in ubesedimo šele v odrasli dobi, pa še to lahko le pod določenimi pogoji. Dokler nismo sposobni popolne resnice o svojem čustvovanju in se branimo pred zavestjo o tem, kako znamo sovražiti, kako nam je že vsega dovolj in se nočemo več truditi za razumevanje ... ne moremo začutiti globine zamere v sebi. Pogosto se ljudje silijo biti dobri, požrtvovalni in sproti pozabljati vse, kar jih prizadene prav zato, da bi lahko verjeli v svojo blago naravo in v sposobnost odpuščanja. Toda iskanju poravnave se ne moremo izogniti. Lahko pa jo iščemo na dva načina: zavestno in v resnici ali pa nezavedno in po stranpoteh. Prva pot plete vezi z ljudmi, druga jih trga. Mir v odnosih je mogoč, a ne brez resnice o tem, kar čutimo, kar nam manjka, kar ne more iz nas. A če se ukvarjamo s tem vprašanjem, odkrijemo, da je najvažnejše delo treba opraviti s seboj in da odnos z drugim lahko popravimo šele potem, ko smo sposobni dialoga s svojo bolečino, z odporom do tega, da bi še zaupali in ljubili. Zato je pot, na kateri se rešimo zamere, kar dolga. A nagrajeni bomo za resnico, ki smo jo bili pripravljeni odkriti, in z močjo za odnose, ki bo privrela iz tega vrelca.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...