Pojdi na glavno vsebino

Pomladni ples

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Pomladni ples

Premik iz zahtev v odprtost za neznano je nekaj zelo globokega in spreminja usodo.

Marsikaj pogrešamo in zato zahtevamo v imenu svoje pravice do sreče. Od oseb, ki jih imamo ob sebi, od okolja, od sveta, od življenja si želimo marsikaj, kar ni uslišano in velikokrat spoznamo, da česa tudi nikoli ne bo. Opažanje pomanjkanja po eni strani daje jasnost in je potrebno, da ne živimo slepi in otopeli. A potem je na vrsti nov korak, da ne zastanemo v občutku prikrajšanosti in krivice, ker se to spreminja v grenkobo, zamero in mraz srca.

Obstaja namreč ogromnost nepoznanega, ki daleč prekaša vse, kar si že predstavljamo in želimo. Lepo in novo, ki ga ne zahtevamo, se nam lahko približa, ko se mu odpiramo v zavedanju, da ne vemo, kaj vse lepega, nedoživetega svet zmore, deli, razkriva, ponuja …

Ljubezenska drža do življenja je v tem, da se vsak dan rahločutno odpremo presenečenjem, darovom neznanega. Ostajajmo pripravljeni, da nas vsak hip lahko obišče kaj lepega, kar še ne vemo, da obstaja. Naša omejenost je pogosto prav v tem, da strmimo tja, kjer hočemo, da nekaj je, dar pa prihaja iz druge smeri, ki ji obračamo hrbet, zato ga prezremo. Ne zajamemo pomladnega vetra, ker je naše naročje že zasedeno z našo edino zahtevo.

Trenutki polnosti, srečanja, priložnosti … vse to se premika v pomladnih tokovih, ki postaja prav zdaj najmočnejši.

Zavrtimo se počasi in zbrano okrog lastne osi vsak dan, da bo naše vidno polje v tem ustvarjalnem plesu zajelo vse, in se pustimo obdariti od vseh smeri.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...