Pojdi na glavno vsebino

Pokrajina in duša

V stiku s pokrajino, ki vam je posebno blizu, srečujete svojo enkratnost.

V pokrajini srečujemo preteklost, a tudi vse, kar smo in želimo postati.

Prva pokrajina, ki jo uzremo, pravi V. Lingardi, italijanski psihoanalitik in pesnik, je materin obraz. Ste že kdaj pomislili, v kakšno pokrajino vas je postavil njen obraz? In kako lahko to zavedanje uporabite v svoje dobro?

Potem rastemo in srečujemo okolico, vrtove in gozd, vodo ... Vse je povezano z ljudmi, ki so za nas pomembni. Obrazi in kraji se povezujejo in vse postaja del naših notranjih podob. Vse to smo prenesli vase in tja nehote zahajamo vsak dan. Vse, kar smo doživeli, ima svoje krajinsko ozadje. Vse ima zvočno kuliso, barve, posebno luč ... Dobro bi bilo, da bi se tega zavedali, ker mogočno vpliva na naše delovanje. Povej mi, kod hodiš, in ti povem, kaj te obvladuje ...

A poleg spominov deluje še veliko drugega. V nas se odpirajo pokrajine naše edinstvene narave. Tisto, kar posebnega smo, kar hrepenimo, da bi izrazili, doživeli, delili z drugimi ... ima podobo naravnega prostora. Ne more biti drugače, saj občutlki nastajajo iz čutenja, vida, sluha, tipa ... in želja po svobodi in ustvarjanju išče prostor, ki ji najbolj ustreza.

Zato ni slučajno, da nas vleče v točno določene kraje, da imamo najraje jutro ali večer, hlad ali vročino, jezero ali morje, mir ali nevihto, gore ali otoke, ali da imamo vse to radi na drugačen način. Nekaj se v nas prebuja in zaživi le na določenem ozadju.

Zato v nas vse peša in hira, če ne zahajamo dovolj pogosto v »svojo« pokrajino. Tam se aktivirajo naši hormoni živosti in energije, tam se možgani odprejo za nova spoznanja, ker se veselimo življenja in prihodnosti. In obenem je koristno in navdihujoče, če zbiramo slike tega, kar nam je ljubo in nas osrečuje, in imamo svoj album za trenutke, ko živa izkušnja ni mogoča, ko smo priklenjeni na posteljo ali ujeti v drugačnih omejitvah.

Zato je tudi važno kdaj odpotovati in se zrcaliti v novih obzorjih. Ker smo več kot samo to, kar je blizu.

Pokrajina živi v nas in v njej govori vse, kar nas povezuje z iskanjem naše duše. Želimo si biti vedno bolj to, kar smo, tam, kjer se počutimo najbolj žive in resnične, v svojih barvah, v svojih zvokih, vonjih, v svoji blagodejni temi in ob urah prav naše svetlobe ...

Notranji dom je vedno odprt za potovanje v srečo, lepoto, neznano ... neizmeren je in daje zastonj, da si le vzamemo čas za bivanje v njem.

Če berete italijanščino: V. Lingardi: Mindscapes. (Cortina Editore)


Oznake: osebna rast narava


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...