Pojdi na glavno vsebino

Pojem sence

Kaj je senca? Pojem sence smo dolžni Jungu, čeprav v resnici ne gre za nekaj povsem novega. Stare kulture in duhovna izročila so poznale pomen temne plati v človeku, ki je neuničljiva in yna postati nevarna, a je tudi dragocena za osebni razvoj in ravnovesje.

Da je ravnovesje svetlobe in teme boljše od boja za popolno svetost in brezmadežnost lastne osebnosti, je stara modrost, ki pa v naši zahodni duhovni kulturi nima pravega mesta. Senčnih plati ne spoštujemo in v naši predstavi o plemenitosti ni prostora za častno nepopolnost. Globoko v nas živi tisočletno prepričanje naše kulture, da je greh zlo, ki mora biti poraženo, z grehom moramo biti v vojni, če hočemo biti dobri. Gotovo, borbenost je ena od vrlin, ki so nam potrebne, a nam koristi le v primeru, da izgubi nasilno vsebino boja s sovražnikom. Zato lahko rečemo, da je naša senca vse tisto neprijetno v nas, kar nam v resnici pomaga biti modri, pravični in resnicoljubni, a ni priznano kot vrednota. Za senco nas nihče ne bo pohvalil, nikomur je ne moremo pokazati s ponosom, vsaj v našem okolju ne. Še več, velja za nekaj, kar je dobro odpraviti, če želimo biti plemeniti in ljubeči. Značilnost sence je, da je ni mogoče gledati naravnost, saj je senca našega telesa, kot vemo, neulovljiva in praviloma za našim hrbtom. Vidimo jo lahko le s pomočjo drugih, ko nanje pade naša senca. Zato so odnosi kraljestvo naših medsebojnih senc! Raziskujmo svoje občutke do ljudi in bomo ugledali senco, ki jo mečemo na druge. Največkrat jasno dojamemo, da naše telo ne čuti varnosti in moči, ko mislimo, da smo nepopolni. Čeprav z glavo zatrjujemo, da nihče ni popoln, z občutki ostajamo v kleščah želje po popolnosti in postanemo rahlo nesrečni, če pomislimo, da se ne moremo izboljšati. Človek naše kulture običajno čuti (navidezno) olajšanje ali se celo navdušuje ob misli, da bo nekoč boljši, V resnici pa nam pravo olajšanje prinese šele občuteno doživljanje svoje častne nepopolnosti. Senca je torej tisto, česar pri sebi ne moreš opaziti s prostim očesom. To ti je vidno le tako, da se izrazi s pomočjo močnega čustva, ki ti ga vzbudi nekaj, kar se prikaže na drugih. Drugi nekaj izrazi, stori, očitno čuti ... ti pa začutiš divji odpor, zavračanje, nagon, da bi tisto obsodil, osramotil ali uničil ... Med seboj in neko lastnostjo drugega začutiš sovražno napetost. Prav zaradi tega je to tako dragocena medčloveška izkušnja: brez drugih ni mogoča, v samoti nikoli ne odkrijemo svoje sence. Opevano delo na sebi je pogosto velika iluzija, če ne pride do stvarne, realne konfrontacije med občutki v odnosih. Želim si biti čim boljši ... kaj to pomeni? Želim si biti čim boljši ... to je želja, ki gradi na poskusu brisanja ali potvarjanja realnosti. Pomeni, da mi to, kar sem ni všeč ali ni dovolj, a dejstvo je, da sem tu in zdaj prav to, neizpodbitno to. Definirati to kot napačno pomeni, da realnosti in resnici vzamemo njeno dostojanstvo. Nočemo je upoštevati kot sogovornika, želimo si le, da čim prej izgine. Realnost naj mine, da bomo lahko to, kar želimo biti! Želim si biti, kar sem, pa je realno. Pomeni, da iščem resnico tega trenutka, dami je pomembna in da ne iščem načina,da bi ji vzel verodostojnost in ji določil rok trajanja. Ne segam ji po življenju, nasprotno, želim jo videti in čutiti do dna. To pomeni, da verujem vase. Dovolj mi je to, kar sem, in iz tega - tako verujem - lahko načrpam dovolj za moč, plemenitost, dragocenost svojega obstajanja. Želja, da bi nečesa realnega ne bilo, se na primer izraža tako, da nam gre kaj na živce, saj pomeni, da si želimo, da bi izginilo. Tako začutimo svojo senco. Kaj nam gre posebno na živce? Če smo s sabo strogi, neutrudni, prezahtevni, nam bo najbolj šel na živce lenuh, ki mu uspe živeti dobro ... brez slabe vesti. Lenoba, uživanje, neodgovornost, egoistično zapravljanje, malomarnost v službi, kršenje predpisov, goljufanje, velikanski zaslužek brez truda ... Vsega tega si obvezno in vsestransko kreposten človek ne more privoščiti, zato bo zelo težko prenašal podobne prizore in kuhal grenko zamero. Kako si morejo drugi dovoliti tako nesramnost?! Kako jim dovolijo?! Zakaj jih nihče ne kaznuje?! Zakaj jih ne doleti tisto, kar si zaslužijo?! Moč zatiranja in sramu pred takimi željami doseže, da postane težnja orjaško močna. Isto velja za zamero. Zamera je po eni uri velika, a po desetih letih je ogromna. Zelo težko jo bo odložiti, ker je kolonizirala široka področja osebnosti, ki ji zdaj služijo. Cela vrsta misli, čustvenih stanj, načrtov, dejavnosti se zdaj vrti okrog stare zamere kot vesolje okrog ugaslega sonca. Morda celo pozabimo, kdaj se je kaj zgodilo, zamera pa postane življenjski slog. Napačno pojmovanje plemenitosti Spoštovanje človeka naj bi slonelo na spoštovanju zmotljivosti. To je osnovna človekova pravica, ki bi jo bilo treba vpisati v deklaracijo človekovih pravic OZN! Če ima vsak pravico biti človek, bitje iskanja, pomeni, da si dostojanstva ni treba šele zaslužiti z dokazovanjem svoje plemenitosti, nezmotljivosti, nenehnega popravljanja svoje pokvarjenosti. Naša narava je taka, kot je, v njej ni nobene temeljne napake, ki bi jo bilo potrebno kar naprej popravljati in se zanjo opravičevati pred Najvišjim. Človek ima pravico, da izbira, in zato možnost, da izbira (prav ali narobe) ne sme biti pogojna. Izbiraj, toda glej, da izbereš pravilno ... V strahu pred obsodbo pa seveda bežimo, zato se skrivamo pred resnico, kadar ni na višini naših pričakovanj o sebi ali kadar se bojimo, da nas bodo ljubljene osebe obsodile. Zato nas želja, da bi bili boljši, oddaljuje od najbližjih in onemogoče iskreni pretok čustev, podporno, varnost. Hoditi s svojo senco ob strani, se z njo pogovarjati, jo upoštevati s spoštovanjem in ljubeznijo, je dejanje velike vere vase. Je priznavanje lastne zmotljive veličine. Pomaga nam, da nas senca ne bo obsedla in da se bomo prav zato, ker svojo nepopolnost ljubimo, obvarovali vzvišenosti, zlaganosti, zamerljivosti in samopomilovanja. Senca nas obvladuje tudi v primeru, da smo do ljudi strogi, neprizanesljivi, da se jezimo na slabiče in na ljudi brez hrbtenice. Človek, ki sebe nezavedno obsoja zaradi šibkosti in ranljivosti ter se obupno trdi, da bi bil ponosen, kreposten in neustrašen, obsoja druge, kadar »grešijo«, saj na njih vidi svoje »grehe«. Še zlasti ga vznemirjajo ljudje, ki nimajo slabe vesti in se sproščeno zabavajo in veselijo. Ko vidimo pred seboj koga, ki navidezno mirno dela in čuti stvari, ki so nam prepovedane, jih ne moremo mirno gledati. Še več, dobesedno lahko besnimo od grenkobe in zavisti. Razni fanatiki, ki žolčno preganjajo »razvrat in nemoralnost«, imajo običajno prav to težavo. Nestrpnost nas popade vedno, ko sebi odrekamo odpuščanje in razumevanje. Zavist trpečega človeka, ki si ne pusti do tolažbe, lahko postane zloba. Kadar vidimo, da kdo ni kaznovan in osramočen, pa je storil kaj hudega, se nam to zdi grozna krivica. Mi trpimo, on pa veselo živi, a je slabši od nas! Mi smo stalno pod pritiskom, stalno s slabo vestjo, jezni nase ... on pa nič! Ko se zalotimo, da nam gre kaj obupno na živce, je čas, da to raziščemo, ker nas vodi v nezavedno in podtalno, neobvladljivo sovražnost. Tu spodaj je nekaj vprašanj, ki nam pomagajo razmišljati o svoji senci. 1. Česa si obupno želim, a ne morem privoščiti, ker se mi ne zdi spodobno ali plemenito? 2. Kaj je ta rdeča ruta, s katero mi mahajo pred nosom, ko postanem razjarjen bik? 3. Kaj moram premagovati, da lahko ostajam tak(a), kot hočem biti? 4. Predstavljaj si zoprno osebo: kateri biser se skriva v njeni odbijajoči lastnosti? Sem morda te poteze v manjši meri potrebna(potreben)? Primer: v skrajni osornosti se skriva sposobnost, da smo drugim antipatični, če je treba, in da zato nimamo slabe vesti. 5. Katera lastnost mi najbolj manjka? 6. Kaj si obetam od odpravljanja te napake? Dober način, da iščemo svojo senco, je raziskovanje družinskih senc in lastne socialne vloge: 1. Katera dobra lastnost je bila značilna za vašo družino? 2. Kaj si želiš, da bi drugi hvalili na tebi? 3. Katera pohvala bi te najbolj osrečila (za katero lastnost?) 4. O čem ti je zelo nerodno govoriti? 5. Kdaj si ne zaupaš? 6. V katerih situacijah te je sram sebe? 7. Katere kritike te najbolj prizadenejo? 8. Česa si ne dovoliš ... in ti gredo na živce vsi, ki si to dovolijo? Če smo strogi do drugih, tudi sebe v stiski ne bomo mogli podpreti in razumeti. Obsojanje deluje vedno v vse smeri, pa čeprav se zdi, da ljudje ne vidijo svojih napak in da obsojajo samo druge. V globini pa ni tako: do sebe v nesreči bodo enako kruti kot do drugih, ne bodo si hoteli in znali pomagati s sočutjem in ljubeznijo. Zapuščena senca »odtava nazaj v globino ter ostaja v divjem stanju neciviliziranega, nerazvitega bitja«, pravi omenjena knjiga. Ne moremo obljubiti, da česa ne bomo več storili, če ne dojamemo, za kaj gre ... kot okregan otrok, ki obljublja, da bo priden, pa nima pojma, kaj ga je gnalo, da je storil nekaj »grdega«. Šele v prijateljskem odnosu z osovraženim ali zastrašujočim delom sebe lahko vemo, da nas bo »pošast« poslušala z zaupanjem in nehala nagajati, razsajati, delati škodo, opozarjati nase... Tako lahko govorimo s senco: »Sedi k meni, senca, povej mi svojo zgodbo, govori mi o svetu, iz katerega prihajaš. Povej mi, česa me hočeš osvoboditi! Zakaj hodiš za mano, kaj hočeš od mene? Pomagaj mi, da se razkrijem pred seboj, da najdem resnico olajšanja in smer za novo moč!« Senca bo odgovorila in se iz pošasti spremenila v dobrega varuha. Ljubimo senco, znanilko žive vere vase! Za tiste, ki znate italijansko: J. Monbourquette, I. d Aspremont: Chiedere perdono senza umiliarsi. Milano, Edizioni Paoline.)

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...