Pojdi na glavno vsebino

Pohvala kot past

Odobravanje nas lahko ustavlja.

Pohvala ima nad nami veliko moč. Človek, ki nas iskreno in toplo pohvali, nam je hipoma bližji in dražji. Na osebo, ki nas odobrava, se začnemo zelo hitro zanašati, ji verjeti in si želeti, da bi nas podpirala še naprej. Kadar iz določene smeri prihaja veliko pohval, se nehote začnemo obračati tja ter upati, da se bo aplavz ponovil. Če na določeni poti pogosto srečamo človeka, ki nam izraža spoštovanje, bomo na to pot raje zahajali ter se tja tudi vračali, pa čeprav bi morali kreniti drugam, naprej. Notranja moč teži k razvoju brez prestanka. Hvale ne dojema kot svojega vodila. Ostaja breztežna, da se lahko nenehno ločuje od znanega ter se pusti nositi v žarišče svojega uresničenja. Pohvala nas obremenjuje in vozla naše korake, če je ne znamo puščati za seboj. Če se oziramo po svojem občinstvu, bomo kar naprej čakali na pohvalne učinke svojih dejanj, namesto da bi sledili navdihu. Prisluškujemo, kdo nas bo odobraval in kdo ne. Sprašujemo se, zakaj pohvala zamuja. Bojimo se izgubiti, razočarati, zanemariti svoje privržence. Nočem reči, da je s pohvalo kaj narobe. Vsi smo je veseli in prav je, da jo uživamo. A ne bi ji smeli poveriti vodenja naših korakov. Pohvala je dar, ki ga odvijemo in nas osreči, a ne sme postati kompas. V njej se ne smemo počutiti varne, ker nam ne daje nobenega jamstva, da smo na pravi poti.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...