Pojdi na glavno vsebino

Pohlevni, prebudite se!

Pohlevni, prebudite se!

Ne sporočajmo, da je za nas vse prav. Ne bojmo se motiti.

Pogosto ustvarjamo v drugih nejasno predstavo o svojih potrebah, potem pa smo prizadeti, ko se drugi odziva v skladu z našim skritim sporočilom. KAJ RES SPOROČAMO?

Primer: v službi ali uradnem odnosu na okencu banke želim biti obravnavana kot enakopraven sogovornik, ko kaj vprašam. Moja drža naj bi bila temu primerna. Moj pogled, moj ton glasu, moji stavki, zlasti pa moje lastno počutje naj bi sporočali, kaj si želim in do česa utemeljeno mislim, da imam pravico.

Zelo pogosto pa pohlevni ljudje, ki bi radi bili obravnavani enakopravno, sporočajo nekaj drugega. Njihova drža in počutje izražata, da želijo biti sprejeti, potolaženi, podprti in opravičeni. Pohlevna drža sporoča, da ne moremo brez odobravanja.

V ta namen so pripravljeni čakati še in še, se prilagajati še in še, zadrževati svoje potrebe in pravice kar naprej. Želijo, da bi druga, močnejša stran (kajti vedno se počutijo šibkejše, rahlo krive in dolžne razumeti druge) ne zamerila, da kaj hočejo. Želijo slišati tole: “Radi slišimo tvoje potrebe. Ne bomo ti zamerili in mislili, da si egoist. Na tvoji strani smo in pomagali ti bomo doseči, kar potrebuješ. Ne bomo te osmešili, napadli, ponižali in zavračali. Tu si na varnem, spoštujemo te.”

Koliko nam ta pričakovanja pomagajo doseči, kar želimo?

Uradnik, šef, kdorokoli na drugi strani nas zelo verjetno ne želi vzeti pod svoje okrilje in se ukvarjati z našo negotovostjo. Zakaj bi moral? Res lepo bi bilo živeti v svetu, ki nas vedno vzame v naročje in pomiri tresočega otroka v nas, a to niso ljudje, ki naj uslišijo naša otroška pričakovanja, ki sodijo drugam. Tudi drugi imajo namreč opravka s svojimi strahovi in bi lahko pričakovali kaj podobnega od nas. Zato bi bilo najbolj preprosto in učinkovito to, da izberemo držo enakopravnosti (oziroma da se je naučimo) in odraslosti v odnosih.

Ta drža namreč ustavlja druge, ki bi hoteli biti objestni, a tudi tiste, ki bi hoteli, da jih obravnavamo kot žrtve in da se sprijaznimo z njihovo nesposobnostjo za praktično življenje, ki jo razglašajo in z njo obremenjujejo tiste, »ki znajo«.

Počutja enakopravnosti in vrednosti smo se morali naučiti vsi, saj nismo bili vzgojeni v tem duhu. Večinoma velja, da je bolje sprejeta pohlevna drža. Če bom ovčka, bom ljubljen …

Nekateri danes uveljavljajo nasprotno držo, se pravi brezobzirnost in surov egoizem, kar seveda tudi ni rešitev in pohlevne duše spravlja v še večjo stisko. Večina ljudi ostaja pred avtoritetami v minusu in skuša obiti vprašanje samospoštovanja in enakopravne drže. To opažamo na vsakem koraku, ob vsaki priložnosti, ko naj bi se kdo postavil zase in ima prav: ljudje tega ne znajo, niso suvereni, a tudi ne vzamejo v poštev, da se je tega potrebno in mogoče naučiti v procesu samozavedanja in pridobivanja vere vase.

Zaman se jezimo, da ljudje nasedajo izigravanju in nepoštenosti in da prihajajo na oblast najbolj neprimerne osebnosti za vodenje skupnosti. Kadarkoli hočemo odobravanje, podpiramo objest sveta. Odobravanje nima nič z našimi potrebami. Podpore smo potrebni, ki je nekaj drugega, podpore za enakopravno držo na svetu. Podporo iščimo pri ljudeh, ki svobodno izbirajo, da se vzajemno podpiramo. Za vse ostale odnose pa je zdrava samo enakopravnost. Bodimo obzirni, a ne podrejeni. Vztrajajmo do konca in odnehajmo šele, ko dosežemo tisto, kar nam da občutek, da smo bili resno upoštevani. Imejmo jasen cilj in stojmo za njim. Prepoznajmo dežurnega mučenika, ki nas izkorišča. To je kar zahteven načrt, a nepopustljivo stati za preverjenimi pravicami je edina pot do samospoštovanja in upoštevanosti v svetu. In nikogar ni treba pohoditi, da stopamo naprej po svoji poti.

Torej glavo gor, srčni ljudje, skupaj se učimo dostojanstva, jasnosti in vztrajanja v pridobivanju tega, kar nam pripada!

Fotografija: Colbert


Oznake: osebna rast pohlevnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...