Pojdi na glavno vsebino

Pogrešam te, ki te ni več tu, in se ti zahvaljujem ...

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Pogrešam te, ki te ni več tu, in se ti zahvaljujem ...

Naj bo dan spomina praznovanje vsega živega v nas, kar je kdo kdaj zasejal in zdaj lahko živi.

Kaj je najlepše, kar nam je draga oseba zapustila ob svojem odhodu? Česa se lahko veselimo, ker je obstajala, s čim smo bili obdarjeni?

Kaj nas razživi, če pomislimo na ta odnos? Kaj v nas se je prebujalo, ko smo bili s tem dragim človekom?

To, česar v nas se je drugi znal dotakniti, ni bilo njegovo, ampak naše.

Še je v nas in ga išče. To je pogrešanje. Potreba, da bi nam drugi spet podaril tisto občutenje življenja in sebe, ki ga je zmogel obuditi samo on. Samo ona.

Tisti, ki ga ni več, nam je podaril svoj del. Svoj čas, svoj dar, svojo moč. Ob tem so se razvnela tudi naša pričakovanja, upi, načrti. To pa je samo naše.

Naš del je še tu brez njega, brez nje. Ostajajo nam naš čas, naš dar, naša moč. Ostajajo tudi naše potrebe. Vse, česar drugi ni odnesel s seboj, ker pripada nam.

Dan spomina je dan za objem tega, kar nam je bilo podarjeno lepega, za hvaležnost, za občutenje vsega, kar je bilo v nas nekoč prebujeno in še vedno govori o ljubezni, ustvarjanju in skrivnosti človeških srečanj.

Kar smo iskreno ljubili, nas ne more mučiti in boleti. Samo zahteva, da bi bilo drugače, nas lahko trpinči.

Podarimo svojim dragim, ki jih ni več ob nas, svoja nova spoznanja, svojo predanost življenju, svojo drugačno moč in notranje bogastvo, h kateremu so toliko prispevali.

Stopimo v luč, ki govori o vrednosti doživetega, da se mrak obarva z obiljem prejetega.

V drevoredu, ki ga še nismo prehodili, se rojevajo nove barve. Spustimo jih vase, zažarimo navznoter v novem navdihu za preobraženo življenje.


Oznake: osebna rast žalovanje hvaležnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...