Pojdi na glavno vsebino

Podpora in ne pomoč je prava beseda

Podpora  in ne pomoč je prava beseda

Prava beseda nastavi pravo držo in prave cilje.

Beseda podpora je prava zato, ker vnaša zavest, da drugi že hodi sam. Mi samo podpiramo, kar že zmore in dela.

Drugi naj bo vedno prepoznan in ovrednoten v tem, kar zmore sam. Mi pa dodajmo še kaj svojega, če to imamo in če si on tega želi.

Beseda podpora nas vodi v pravo smer. Nakazuje, da prosim za prispevek drugega samo zato, da mi bo lažje.

Sporočam, da nekaj zelo zahtevnega lažje speljem, če me podpirate. Z velikim naporom, obiljem časa in muke bi verjetno zadevo speljal sam ali našel druge poti, da s to oviro sobivam. Razlika je bistvena. V podprtosti človek pridobi dodatno moč V SEBI, ne pije je iz drugega. Samo povežeta se, VSAK PRISPEVA SVOJE . Dogajanje poteka v skupnem prizadevanju za cilj, ki obogati oba.Oba se zavedata, kako sta pomembna.

Sredi računa, ki ga ne zna speljati, lahko otrok prosi za podporo, da ga bo drugič znal. Prošnja za podporo vedno vključuje pripravljenost na učenje in držo prizadevnosti in iskrenega vlaganja v cilj. Če kdo prosi za pomoč in tega ozadja ni, pomeni, da zahteva in prelaga na nas svoje breme.

Podpora lahko poteka na veliko načinov: drugi lahko podpre naše želje finančno, čustveno, podari nam svoj čas ali svoj posluh, odvisno od tega, kar je njemu samemu blizu in možno. Lahko nam piše, lahko nas poveže z drugimi, lahko nam predlaga kaj koristnega ... Kdor prosi za podporo, naj ne bi sodil, ali je dobil dovolj, ker je dajanje podpore prostovoljno. Lahko pa izbiramo, na koga se obrnemo ... glede na izkušnje s to ali ono osebo. Nihče nam ne preprečuje, da ne bi spraševali za podporo kar naprej ... in jo dajali. Življenje, ki poteka v pretoku izmenjav, je veliko lahkotnejše in bogatejše kot osamelo garanje ali skopuška zaprtost pred dajanjem.

Morda se vam to, da pomoč v resnici ne obstaja, zdi nerealno. Ko pride rešilec, se zdi, da je to nujna pomoč in da ponesrečenec sam ne zmore in ne dela nič. V resnici pa glavno delo opravi telo samo, ki se bori za življenje. Rešilec prispeva, a ne reši človeka sam. To ve vsak pošten zdravnik in kirurg po zahtevni operaciji. Prispeval je svoje, a to je bila okvirno samo polovica. Vse ostalo ga presega. Misel, da smo koga kdaj rešili in bistveno posegli v njegovo usodo, ne drži, pa naj bo drugi tudi prepričan, da je tako. Kdor se počuti rešitelj, kdor bi rad koga rešil tu in zdaj, živi v megli samoprevare. Kar poskuša, ni mogoče in mu ne pripada.

Zavedanje, da smo lahko samo čuteče priče, podporniki bližnjega, ki hodi svojo pot in nas izbere za sopotnika, nam olajša življenje in prečisti pogled. Ko bomo storili kaj velikega in lepega za druge, bomo ostali skromni, vedno nam bo jasno, da je drugi globoko in bistveno soudeležen pri vsem, kar nam uspe dobrega dodati.

Uporabljati v osebnih odnosih vedno samo izraz podpora in nikoli pomoč nas varuje pred tem, da bi kdo od nas zahteval pomoč, ker smo bistveni. In pred tem, da bi jo mi zahtevali od koga, ki bo seveda kriv za naše nerešene stiske.

Tako najdemo svoje mesto na svetu, predvsem pa se vrnemo vase, v območje edinega ozemlja, ki nam je poverjeno v reševanje: v svoje življenje.


Oznake: osebna rast podpora in pomoč

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...