Pojdi na glavno vsebino

Podjetno iskanje in ovire

Znano je, da so najbolj podjetni tisti otroci, ki se počutijo varne. Radi raziskujejo svet in pred oviro mislijo le, kako bi jo obšli ali presegli. Še na misel jim ne pride, da je treba odnehati. Odrasli se odzivamo na ovire glede na naše otroške izkušnje.

Če smo bili vajeni obupa, tudi danes razumemo oviro kot zid, pred katerim se je treba vdati. Lahko se zvijemo v klopčič in trpeče doživljamo, da ni mogoče naprej. Tonemo v ločenosti od sveta in ljudi, ločeni celo od svojega upanja. Tudi zaletavanje v oviro je oblika obupa. Kot otrok smo se zaganjali proti oviri in si pogosto razbili glavo, a raziskovanja brez bolečine nismo poznali. Ko odrastemo, se še naprej boleče zaletavamo in se drugačnih prijemov niti ne lotevamo. Ostajamo namreč pri ponavljanju vedno enake, neuspešne napadalnosti, vsakokrat si povzročimo bolečino (ali jo povzročimo drugim), cilj pa ostaja daleč. Raziskovanje izvira iz vere, da je prav iskati, da pot obstaja in da je polna koristnih izkušenj, ki pomagajo do cilja. V ljubezni prekaljeni otrok gre naprej zato, ker ga žene povezanost s silami življenja v sebi in okrog sebe. Če se glavna, najširša pot zapre, se ta otrok ne ustavi. Čuti, da vedno obstajajo še druge, stranske poti, svet je velika, neskončno razpredena mreža mnogih poti do cilja. Ljudi, ki jih lahko sreča in z njimi tudi za en sam hip sodeluje, je brez števila ... in vsak dan je nov. Zato se otrok rad preizkuša v stvareh, v katerih ni bil uspešen še nikoli. Nauči se hoditi, tekati, plezati ... in neštetokrat pade, a ne odneha. Če pa misliš, da te lahko kaj ustavi na vsakem koraku, te raziskovanje ne more veseliti. Vsaka ovira je le dokaz, da so želje neuresničljive. Skoraj vsa sreča v našem življenju je odvisna od tega, koliko si upamo raziskovati, razmišljati, iskati mimo ovir, vztrajati. Vračanje v srečnega otroka, ki polno živi, je vedno mogoče. Morda nikoli nismo bili taki, a to ne pomeni, da je to naša usoda. Nič ni ponujeno na pladnju, vsa velika zadoščenja vključujejo tveganje, poskuse, za katere nihče ne more jamčiti, da se bodo odlično obnesli. Toda tisto, kar se vedno obnese, je značajnost, ki se rodi ob vseh teh poskusih. Ko postanemo po duši raziskovalci, se odpre nov svet, poln prijaznega nereda, presenetljivih razgledov in bogatih, razvejanih križišč ... Tedaj odkrijemo najglobljo vsebino občutka življenjske varnosti: zaupanje v ovire.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...