Podarim ti svoj molk, ljubi človek
Molčati je včasih veliko, mehko in toplo darilo. Zavetje angelskih kril.
Ko nam draga oseba (otrok, partner, prijatelj ...) kaj potoži in se zmedeno ozre v nas s pričakovanjem, da bi dobil rešitev, nasvet, olajšanje … je težko molčati. Navadno hitimo improvizirati, da bi kaj premaknili, ukinili stisko, bili sposobni narediti kaj odrešilnega. A tako služimo le svojemu nemiru, ne sočloveku.
Drugi se ozira v nas, da bi se zagledal. Da bi odmevalo, kar govori, in se vračalo nazaj vanj prečiščeno in ogreto od topline v naših prsih.
Morda sprašuje po nasvetu, morda sprašuje in čaka na odgovor, a morda niti ne ve, da potrebuje samo sprejetost in slišati svoj lastni glas, ki se je izgubil v viharju strahu, žalosti ali grenkobe.
Zato smo lahko samo tiho. Kaj malega vprašamo, da bolje razumemo.
Človeka lahko objamemo s pogledom, z rahlim dotikom roke, z mehkim molkom, ki ga pogrne kot topla odejica.
Ogrinjajmo druge, ko jim je težko … Skupna nemoč postane srečanje in bližina zašelesti.