Pojdi na glavno vsebino

Počasi

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Počasi

Kakšno je življenje, če za vsako stvar porabimo veliko časa?

Moja nona je pred mnogimi leti zjutraj vstala ob zori, šla nabrat več kilogramov češenj in jih peš nesla v Trst. Porabila je več ur, da je prišla na trg, potem pa pol dneva, da jih je prodala. Nato se je peš vrnila domov z denarjem za očetovo srajco. Naredila je samo eno stvar v celem dnevu.

Kakšno je življenje, če za vsako stvar porabimo veliko časa? Zdaj se to dogaja meni, kajti vsak opravek zunaj doma zahteva vsaj trikrat več časa kot prej, da ga speljem. Ko sem doma, opažam, da delam vse počasneje, ker nimam kam iti. Čeprav dela ne manjka, se je v meni vse upočasnilo. Sicer že prej nisem bila posebno hitra, a zdaj postajam neprimerno počasnejša.

Ko delam kaj počasi, postaja bolj jasno, kaj delam in zakaj tisto delam (in ne kaj drugega). V počasnem ritmu je možno izbirati, v divjem ne.

Ko delam počasi, lahko opazim, kaj se mi medtem dogaja. Če delam zelo hitro, mine brez zavedanja.

Tekati sem in tja in govoriti, koliko imam opraviti, me je izčrpavalo, obenem pa sem se sebi zdela pomembna. Kdor ima veliko opraviti, pač nekaj pomeni. Zdaj se mi zdi, da se vračam v meje tega, kar moje življenje dejansko je. Eno od mnogih malih, neštetih, dragocenih življenj.

Opažam tudi, da počasnost omogoča zbranost. Ker ne hitim, se ob vsem ustavljam dlje časa in začutim svoj odnos do rože, ki jo zalivam, do zvezka, v katerega pišem, do sadja, ki ga režem.

Vse vidim večje, kot da je zdaj v mojih očeh leča, ki je vse povečala, da lahko opažam podrobnosti.

Tudi slišim drugače. Stavki odmevajo in pustijo sled. Globlje sedajo v spomin in tiho valovanje potuje skozi moje misli še veliko časa potem.

Opažam, kako drugače in drugje pojejo ptice ob različnih urah dneva. Danes so krožili nad hišo galebi in utihnile so, dokler niso odleteli.

V tej novi tišini čutim, kako malo vem in znam. Koliko je skrivnosti okrog mene. Kako se varajo tisti, ki hočejo ukazovati svetu. Kako malo v resnici lahko odločajo o sebi in kako niso tako mogočni, kot mislijo, da so.

Počasi, tako kot moja nona nekoč, hodim skozi svoj dan.

Vsaka ura je zaprta knjiga. Nikoli ne bom mogla izkusiti več kot nekaj strani naenkrat. Torej nimam kam hiteti z učenjem.

Živeti počasi, kot se odpira seme, kot se širi deblo, kot vstaja sonce.

Počasi, mogočno, zares.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...