Pojdi na glavno vsebino

Plahost, ki zastruplja svet

Nekaj misli, ki nas prebujajo.

D. M. Kaplan, psihoanalitik, navaja svoje ugotovitve ob kronično in zelo plahih pacientih. Izredno plahe osebe, ki navidezno ničesar ne zahtevajo zase in se nočejo nikoli izpostaviti, so polne grandioznih fantazij, naslajajo se s sanjami o lastnih izjemnih dosežkih, obenem pa so polne žgoče zavisti in sovražnosti.

Čeprav se nanašam na zelo star članek (On Shyness, članek iz leta 1972), citiran v knjigi P. Zimbarda na isto temo, ki jo omenjam drugje, se mi zdi ugotovitev zelo uporabna in aktualna. Njegovim spoznanjem se pridružujem. Že dalj časa namreč opažam prav isto in pogosto me je presunilo, kako se pod videzom ovčke lahko skriva pohlepen in maščevalen demon.

Prav dobro se spominjam, da sem se v mladosti tudi sama v priktiti plahosti zatekala v sanje o svojih junaških dejanjih, obenem pa molčala ter tajila svojo sovražnost, ki je divje gorela na dnu.

Znano je, da so bili mnogi okrutni diktatorji, serijski morilci in celo mladi, ki so ob raznih priložnostih pobili v ZDA več vrstnikov, v otroštvu izjemno plahi, samotarski in zaprti, ali pa se je to posebno zaostrilo v mladosti.

Tudi vloga »krotkih« med zgodovinskimi genocidi je bila že večkrat podčrtana. Odrasli, ki se boji iskrenega izpostavljanja pred drugimi, torej kazanja tega, kar je, nima veliko možnosti, da bi rešil ta hud zastoj, če svoje težave ne vzame zares in kaj stori.

Zato se zelo pogosto znajde ali na odru, kjer si nadene masko junaka in uničuje soljudi v ekstazi premoči in tako utopi svojo strah pred enakopravnim soočenjem, ali pa se pridruži tistim, ki si upajo več, da preseže izolacijo in mnajvrednost v podvigih, za katere si prevzemajo odgovornost drugi. Koliko podobnih direktorjev, vodij in politikov poznate, ki so taki?

Kaj se lahko dobrega naučimo iz tega? Potreba po veličini, časti in veljavi je bistvena za vsako človeško bitje. Če ne bo uresničena, bo morila – ali nas same ali druge.

Odnos do otrok pa je še vedno tisti ključni dejavnik, ki v družbi zavira ali pa podpira sočutje. Varen in ljubljen otrok, ki ne doživlja osramotitve in ponižanja, ne bo postal plaha in krotka ovčka s črnim srcem. Kljub občutljivosti ali ranljivosti ali prirojeni plahosti bo zaradi vere v sočloveka in vase (to je sad častne izkušnje otroštva) znal biti odločen, ko se je treba izraziti in braniti svoje stališče, svoje dostojanstsvo ali svoje bistvene potrebe. Znal bo iskati zaveznike, verjel bo v pomoč sveta in prej ali slej doživel uresničenje svoje moči. V kritičnerm obdobju mladosti ne bo zašel, kar se zgodi, če želja po uveljavitvi pred svetom ne najde izhoda.

Kdor svoje otroke ponižuje in sramoti, vzgaja hlapce in tirane. Izmenično pač, kot nanese, bodo eno ali drugo … glede na veter.

Ne pozabimo tega, ko vzgajamo otroke in mladostnike.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: za starše

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...