Pojdi na glavno vsebino

Kako govorim s sabo, ko me prizadenejo?

Kako govorim s sabo, ko me prizadenejo?

Znam biti svoj varuh?

Prisluhnimo temu, kar se v nas dogaja, ko smo prizadeti zaredi neprijaznosti, nerazumevanja, napada. Navadno se ne odzovemo kot odrasli, ki se podpre in si reče: "Tu sem zate, da varujem tvojo vero vase. Če te drugi ne zna ovrednotiti, to naredi sam(a), ker to nujno rabiš. Poslušaj se, pelji se na varno, obrni se k pravi osebi, najdi trenutek za predah in usmeritev v moč in mir." To bi nam dalo občutek, da lahko računamo nase, ko zmanjka zunanja podpora. Počutili bi se varne. Nismo sami.

Navadno pa se oglasi razočarani in nesamostojni otrok in si govorimo drugače: "Nihče me ne podpira, ne razume, nihče ne ukvarja z menoj. Jaz pa se tudi ne bom, zakaj bi moral to početi? Drugi so me dolžni imeti radi in mi pomagati. Če se to ne dogaja, me nič več ne zanima. Sebi ne pomenim nič, če drugim ne pomenim nič ..."

Tega samogovora se navadno ne zavedamo. Sproži se kot avtomatični program in vidi se predvsem v telesnem dogajanju: upad moči, grenkoba v zastrtih očeh, teža v prsih, omejeno dihanje, ustavljeni boki in težke noge ...

V odnosu do drugih pa opažamo raztresenost, napetost, razdraženost, ujedljivost, depresivno odpovedovanje vsemu, kar nas veseli, težnjo, da bi tudi drugim pobijali njihovo veselje. Nekateri začnejo napadati, drugi se potegnejo vase. Učinek pa je v glavnem enak. Podpore ne dobimo.

Vse to se začne dogajati, če prezremo svojo prizadetost in se sebi ne posvetimo dovolj pozorno in ljubeče, da bi ranjenost minila. PELJI NA VARNO, KAR JE ŠE NEBOGLJENO V TEBI.

Zato je ena najdragocenejših sposobnosti (in tega se na primer učimo na Veri vase) začutiti, da smo ranjeni in potrebni podpore, da se odpeljemo na varno. To naredimo kot odrasli, starševsko in ljubeče. Prevzamemo si odgovornost za svoje počutje in si damo vse, kar najboljšega zmoremo.

To nam pripada. Vsi si zaslužimo ljubečega očeta in mamo v sebi. Vsi smo sposobni, da si jih ustvarimo, če jih ni ali ni več.

Podpirajmo, uslišimo se iz vsega srca in naše bitje bo zaživelo, kot še nikoli ni živelo.


Oznake: osebna rast ljubezen do sebe

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...