Pojdi na glavno vsebino

Pekel in pot iz njega

Trpljenje in sovraštvo sta dva obraza istega stanja. Rešimo se lahko le obeh skupaj.

Sovražimo zato, ker čutimo, da trpimo neko krivico. Zato je izhod iz trpljenja in sovraštva samo v tem, da odkrijemo, da ali je res šlo za krivico. Poglejmo postopek, ki nam to omogoči raziskovanje resnice.

Pretrgana nit

Kot najhujšo krivico čutimo prisilno odpoved sreči, sanji o izpolnjenosti. Če smo prepričani, da nam je kaj prestreglo pot do tega cilja ( običajno najdemo osebo, ki je glavni krivec, to smo mi in še kdo drug), potem se življenje stemni in pademo v svoj pekel in v muke brez konca. Prepričani smo, da trpimo zato, ker se je zgodilo kaj, kar nam je vzelo ali odreklo bistveni vir sreče. Človek namreč sicer išče preživetje, a ko zanj žrtvuje svojo srečo, se zasovraži in zasovraži svet. Ostanejo samo trpljenje, maščevalnost, obup.

To opažamo pri odnosih s starših, ki so boleči, v razvezah, ki so mučne, v vseh razhajanjih in izgubah, v porazih ali odkritjih, ki pometejo z velikimi sanjami. Vez s srečo je pretrgana, tako doživljamo.

V vseh teh primerih najdemo razlog, da ne moremo več ljubiti, se veseliti in uspevati na svetu med ljudmi. Zapustili smo prostor svojih sanj in vrnitve ni. Kako bi lahko ne sovražili in ne trpeli?

Skok s potapljajoče ladje

Olajšanje nam prinese spoznanje, da smo se nekoč odločili tako in da je ta odločitev sicer na prvi pogled grozna, a da jo vredna spoštovanja. Zakaj?

Nekaj v nas nas je hotelo rešiti in nam dati še možnost v prihodnosti, zato nas je porinilo v skok s potapljajoče ladje. Če si na čolnu, je še možna prihodnost, če se potopiš stoje na krovu – ne. Nihče ne skoči v odločitve, ki se mu danes zdijo tragične, ker je bilo to zabavno, lahko, kajti v resnici nismo imeli izbire glede na svoj značaj, starost, izkušnje in okoliščine. Zato moramo vedeti, da smo skočili z ladje iz ljubezni, iz edine za nas tedaj možne oblike ljubezni, za začasno rešitev lastne usode.

Hoteli smo si dati možnost. Zdaj človek na rešilnem čolnu sredi morja gleda potapljanje svoje ladje, ki je plula v srečno smer, in sovraži svoje dejanje. Zakaj ni ostal tam in šel na dno s svojimi sanjami!!?? Ali naj sovražim svojo odločitev in trpim zaradi nje in se kaznujem? (Ker je trpljenje samokaznovanje).

Ladja brez prihodnosti

V tej prispodobi se jasno pokažeta dve dejstvi: ladja NI plula v srečno smer. Dejstvo je, da se potaplja. Šlo je za nemogoč in iluzoren projekt in vztrajati na krovu bi pomenilo samo to, da sledimo poškodovani ladji, ki gre na dno.

Drugo dejstvo je, da smo s skokom z ladje dokazali, da med pogubno iluzijo in živo možnostjo izbiramo življenje in da smo pripravljeni zapustiti svojo ladjo, pa čeprav z zlomljenim srcem in na poti v razsuto bivanje.

Skromno spoštovati sebe, kot smo bili

To sem napisala za vse, ki se sovražijo in trpijo, ker so se nekoč odločili »narobe« na kateremkoli področju: glede partnerja, staršev, otrok, poklica in dela, zdravja, prijateljstev, financ, duhovnih izkušenj …

Tudi najhujše stvari naredimo (ali v njih sodelujemo, kar je končno isto) vedno iz ljubezni, edine možne oblike ljubezni, ki ohranja prihodnost in njene možnosti. Če ostanemo živi, je možno s tem kaj storiti danes in jutri.

Rešitev ni v tem, da svojo odločitev sovražimo in mučimo sebe, da bi odplačali strašni greh, izbrisali zmoto, prekleli svojo šibkost, naivnost, zmedenost in podredljivost.

Rešitev je v tem, da se spravimo s svojo odločitvijo, ker najdemo v njej seme prihodnosti, izhod, ki je bil že tedaj nastavljen, sporočilo o včasih tragičnih, a obenem vedno odprtih dogodkih.

Samo sprava omogoči nadaljevanje ljubezni

V spravi s to resnico o sebi najdemo očiščenje in moč. Sebe in ljudi, ki smo jih vpletli v svojo zgodbo, ne sovražimo in zaradi njih ne trpimo, ampak najdemo nove poti. Krivica in krivda ležeta k počitku.

Naš čolniček

Naša osebna usoda je sonce, ki zaide in vhaja vsak dan na novo.

Vse je možno izpeljevati še na nove načine, iskati še druge poti, napisati novo nadaljevanje dolge in nesrečne zgodbe, ki jo že poznamo. Nekoč smo izbrali, kar je bilo možno, a prav zato, da bi danes lahko izbirali drugače.

Danes je možno kaj drugega, bolj podobnega tisti ljubezni, o kateri smo včasih premalo vedeli in je zmogla samo to, da nas je porinila naprej v življenje. Tisto pretrgano nit lahko danes spet primemo v roke in pletemo naprej srčne vezi.

Slaba vest žaluje za potopljeno ladjo, odrešilna vest pa gleda v obzorje, kjer sluti svojo novo zemljo, in z mirom v srcu plete vrv za nove priveze.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...