Pojdi na glavno vsebino

Pasti v odnosih: želim ali moram?

Pasti  v odnosih: želim ali moram?

Pogosto nas žene, da bi bili dobri mimo tega, kar res čutimo. Past je nevarna.

Čutiti druge v resnici in jasnosti je kar zahtevna zadeva. Potrebna je velika samostojnost in sposobnost, da smo pripravljeni videti karkoli, pa če je lepo ali ne. Se vam je kdaj zgodilo, da niste imeli nobenega namena določene osebe povabiti domov in se z njo ukvarjati, potem pa ste jo srečali in jo povabili? In se potem morda zapletli še v druge obveznosti do nje? To je kar pogosta past, v katero pademo.

Ena od možnosti, da to delamo, je, da se hočemo izkazati kot dobre, velikodušne osebe. Občutiti sebe na ta način je prijetno in godi naši samopodobi. Toda to je samovšečna vloga za oder. Vloga v predstavi Glejte mojo plemenitost. V njej deluje notranja prisila, ego. V resnici ne izbiramo svobodno. In tudi ljubezni ni.

Kadar smo svobodni, se nagovarjamo takole in si seveda vzamemo čas, da si odgovorimo:

»Kaj čutim ob tej osebi? Kaj v meni prebuja? Se ob njej počutim dobro in čutim, da sem svobodna, da naredim karkoli? Si moje telo želi te bližine?« Če so odgovori pozitivni, potem pomislim: »Kaj lahko dam? Kaj lahko ponudim, da gradim to vez, ki mi je ljuba? Kaj si želim doživljati s to osebo?«

Kot vidite, ni hitenja in nobenega pritiska v nobeno smer. Nobenega ukvarjanja s tem, kaj moram ...

Prisilna ustrežljivost pa govori drugače in me žene, da takoj ukrepam. Seveda je najboljši kandidat oseba v težavah, ki se pritožuje nad svetom.

»Kaj moram narediti, da ji bo ob meni prijetno? Kaj si pričakuje od mene?« In še slabša varianta ...:« Moram dokazati, da nisem kot drugi, ki jo obsojajo in odklanjajo, ne marajo in ranijo. Da je pri meni ljubljena in da jaz to zmorem.«

Če primerjate obe drži, se jasno pokaže, kdaj smo v resnici in svobodi in kaj je ospredju.

Naše srce je prostor čiste ljubezni in varuje naš notranji in zunanji dom. Bistrovidno in čuteče gleda, kdo stoji na vratih. Ne sodi videza, ugleda in uspešnosti, veselja ali žalosti osebe, ki želi vstopiti. Preprosto začuti, kako oseba vstopa v prostor naše duše. V oblastni drži? Pohlepno? Brezčutno? Zahtevno? Kritično?

Samo en dom v srcu imamo, in vanj naj ne bi vabili tistih, ki ga hote ali nehote napolnijo s svojo grenkobo, strupom, oblastno nesrečnostjo. Kadar si domišljamo, da lahko to počnemo in da lahko sprejemamo kogarkoli kadarkoli, se prej ali slej znajdemo v domu, ki ni več naš. Izgubili smo zavetje v sebi, čistost občutenja in suverenost odločanja.

Zato je prav paziti, koga vabimo. Predvsem pa je važno vedeti, kaj nas žene, da na stežaj odpiramo vrata in hočemo za vsako ceno doživljati svojo plemenitost.


Oznake: osebna rast ustrežljivost prisila

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...