Pojdi na glavno vsebino

Panika nereda in kopičenja

Panika nereda in kopičenja

Nemirni nismo zaradi nereda in kopice opravil, ampak zaradi strahu, da temu ne bomo kos.

Če se zbudimo in mislimo na vse nerešeno, ki nas čaka, nas lahko popade panika. Zakaj?

Če bi bili prepričani, da bomo vsemu kos, DA JE ČASA DOVOLJ, da bomo znali sestaviti pregleden in stvaren seznam opravil, da bo ostalo počakalo ... bi se lotili dneva mirno in v občutku, da računamo nase, na podporo, na okoliščine, na življenje. Možno bomo speljali, ostalo pride na vrste pozneje. Od sebe ne bomo zahtevali več kot to, kar je možno, če delamo mirno in pozorni do svojih sil. Ključni dejavnik panike je zahtevnost: MORA biti narejeno. In pod tem zavest, da je čas omejen in naše sile tudi, nepredvidljivost pa nenehno na delu.

Ko si naložimo nemogočo in pretežko nalogo, pademo v paniko in obsojanje sebe, jezo na druge in življenje.

V nas namreč deluje (poleg vzgoje k dolžnosti in kritičnosti do sebe) tudi velik umski pritisk. To je prirojen in znan pojav Zeigarnik: nezaključeno nas priganja in hoče biti zaključeno. Ustroj možganosv se ne ozira na možnosti in motnje. HOČE SVOJE in nenehno vsiljuje misel na nezaključeno, ki ČAKA in MORI.

Mir je zato mogoč le, če v dolgotrajnih zadevah vedno, ob vsakem koraku, dnevno delo poimenujemo drugače. Ne rečemo si, da še ni rešeno in da bo še in še zapletov in zastojev, ampak da je DANAŠNJI KORAK dobro speljan. Zaključno je. Včasih gre samo za to, da smo dosegli malo večjo jasnost, našli še eno potrebno preveritev, odkrili nov vozel. A tudi to je bilo delo za naš načrt in torej smo opravili, kar je čas, namenjen zadevi, dovoljeval. Ko porabim celo uro, da iščem dokument in ga končno najdem, sem opravila delo, ne izgubljala časa!

Besede imajo veliko moč.

Če si rečem, a je danes mogoče narediti SAMO TO, in to speljem, bom zadovoljna. Če si rečem, da bo potrebno še veliko delati in da sem naredila šele 5%, je učinek popolnoma drugačen. Odvisno od merila in načina ocenjevanja sebe. Če si dam priznanje samo na cilju, bom delala brez priznanja tri leta in šele na koncu se mi bo zdelo, da se lahko pohvalim. Če si vsak dan povem, kaj sem speljala, je zelo drugače. Na cilj bom prišla v polni ovrednotenosti za vsak korak.

Največjo stisko seveda predstavljajo zadeve, ki terjajo dolgo časa, da so rešene, veliko korakov … in v katere so vpleteni tudi drugi, ki niso zanesljivi. Za te zadeve je smiselno predvideti KORAK, ki ga bomo naredili danes, ne pa ZAKLJUČEK zadeve. Ste kdaj pomislili, koliko korakov na primer je potrebnih, da otrok zrase? In kdaj si bomo rekli, da smo dali veliko od sebe in opravili vse? Kdaj bo cilj dosežen in bomo dočakali občutek uspešnosti? Kaj pa urejanje stanovanja, hiša, vrt, izobraževanje, poklic? Kdaj je sploh čas za zadoščenje.

Eden od načinov, da negujemo notranji mir in notranjo moč, je SKROMNOST. Drugi je NEŽNOST. Priznati sebi, kaj je ta dan možno za nas, pripravi večerni občutek uspeha ali poraženosti, veselje nad seboj ali jezo nase.

Zato verjamem, da bi moral biti seznam tega, kar bomo danes naredili, skromen in naravnan na najmanj in bistveno, ne na največ. . Vsaka tekma s časom ruši naš občutek moči, suverenosti in svobode. Brez tega pa nismo učinkoviti. Vsako postavljanje sebe na zatožno klop je krivično. Zaprite sodno dvorano, v katero se peljete vsak dan, in stopite pod nebo, v pomlad, ki rase brez priganjanja in vendar razkošno.

Določite skromni odmerek tega, kar lahko speljete v občutku, da je časa dovolj … in življenje bo teklo kot mogočna reka. Vsak dan, neustavljivo ... proti morju miru.


Oznake: osebna rast umirjenost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...