Pojdi na glavno vsebino

Palčki in velikani ali kdo vse je vaša avtoriteta?

V besedilu nadaljujem z razmišljanjem o krivdi, ki ste ga našli v članku Obrazi krivde. Tu poskušam osvetliti, kaj doživljamo, ko se ne počutimo na višini. Presenečeni boste, kdo vse nas lahko spravi v nelagodje ... (Če ste iztiskali ta članek pred 12. junijem, vas opozarjam, da je to zadnja, popravljena in boljša verzija.)

Otrok, palček med velikani Občutenje majhnosti izvira iz tega, da smo veliko let živeli kot palčki, ki so gledali odrasle od spodaj navzgor: segali smo jim najprej do kolen, potem do pasu, potem do prsi in ramen. Šele ko smo odrasli, smo jih lahko gledali iz oči v oči. A doživljanje sebe \"od spodaj navzgor\" nam je ostalo v duši in naše telo zelo dobro pozna te občutke, ta položaj odvisnosti. Nikoli ni prijetno biti spodaj, še zlasti ne, če odrasli niso ljubeči ali če nas gledajo tuji, nepoznani ljudje, ko smo sami, brez ljubečih staršev ob sebi. Se spominjate teh občutkov? Vsak otrok jih je prej ali slej spoznal. Občutenje drugega, ki je VEČJI, je psihološko, ne le fizično. Odrasli je večji od nas, zmore več in je dolga leta psihofizično nedosegljiv. Kot otrok si vedno v nižjem položaju ... razen v primeru, da se sklonijo k tebi ali da te dvignejo v naročje. Če se spustijo na tvojo raven, potem nisi več majhen in nemočen. A tega, da te dvignejo k sebi, ne moreš doseči sam: to lahko storijo le, če želijo. Kot otroci zato občasno doživljamo, da smo \"dvignjeni\" , vendar smo v celoti odvisni od dobre volje velikih, ki nam lahko podarijo (ali pa ne) občutke, da smo \"na višini\". Dokler v nas deluje otrok, ki so ga večinoma puščali spodaj, bodo drugi imeli moč, da nemoteno prebujajo naše \"občutenje majhnosti\". To pa je tudi najmogočnejša podlaga za občutenje krivde. Zakaj? Občutek krivde si najlepše predstavljamo, če pomislimo na sodišče. Tja pripeljejo tistega, ki se mora zagovarjati, medtem ko so sodniki na strani zakona, sedijo \"višje\", na položaju tistega, ki ima pravico, da obtoženca preverja, obsodi ali razreši krivde. Tega seveda ne more storiti obtoženi sam. Kdor je večji, ta te lahko sodi, saj nista enakopravna, sam si majhen, drugi pa je velik ... drugi določa, če si kriv, nedolžen, na višini zahtev ... Kdaj se počutite majhne? Zato je važno, da smo zelo občutljivi za premike v svojem doživljanju, ki nam nakazujejo, kdaj vse se počutimo \"majhne\". Ko začutimo, da dvomimo vase, ko nas spreletijo negotovost, izgubljenost, zavist, ljubosumje, strah pred polomijo, sram, da smo, kar smo, sum, da si samo domišljamo svoje najboljše lastnosti ... Ko nas preplavi zlovoljno občutenje nezadovoljstva s seboj, tedaj je dobro pomisliti, koga smo doživeli kot nenaklonjeno avtoriteto. Nekdo je (pogosto nenamerno) dosegel, da smo ga začutili nad seboj in da nismo bili ... na višini. Vajeni smo misliti, da se bojimo obsojanja ljudi, ki so starejši, pomembnejši, ali ki imajo objektivno moč, da nas nagrajujejo ali kaznujejo. Seveda, vedno gre za odvisnost od nedotakljive avtoritete, ki ima pravico in moč, da sodi. Taka avtoriteta so za dojenčka in malčka starši. Samo od njih je potem odvisno, če se znajo preobraziti v spoštljivo in osvobajajočo avtoriteto, ki otroka postavlja pred lastne odgovornosti in ga usposablja za notranjo svobodo. Le redkim to uspe, ker se le redki zavedajo svoje naloge, pa tudi notranjih silnic, ki jih vodijo v odnosu do otroka. Pozneje si to moč nad nami lahko pridobi kdorkoli, ki se sam doživlja kot tisti, ki nas lahko sodi oziroma nas obravnava \"zviška\". Kot tožilca in sodnika lahko v sebi čutimo kogarkoli, celo majhnega otroka, ker je vse odvisno od občutenja lastnega položaja. Če smo zelo ranljivi na področju samozavesti, bomo cel dan srečevali velikane ... Kdorkoli kaj zahteva ali nam karkoli (hote ali nehote) očita, se naši nezavedni občutljivosti prikazuje kot avtoriteta ... pa naj bo velik ali majhen, družinski član ali tujec. Nenadoma ne vem več, kaj je prav ... Včasih težko prepoznamo povzročitelja naših občutkov krivde, ker nam drugi ničesar ne očita naravnost in jasno. A nenadoma se naše razpoloženje omrači in počutimo se negotove, zmedene, izgubljene v čudnem nelagodju, kot da bi ne mogli več suvereno razmišljati, kaj je prav storiti. Poglejmo, kdo vse lahko postane naš \"nadrejeni\", ob katerem doživljamo, da moramo iskati in najti svoje napake. Kadar postanemo negotovi, ne najdemo prave besede, jasnega argumenta, odziva, v katerem bi izrazili svoje samospoštovanje ... potem vemo, da smo padli v krivdo in da drugega doživljamo kot \"višjega\": · odrasel sin, ki zahteva, da ga preživljamo, ker ne najde službe po svojem okusu ali ker \"ima probleme\"; · prijatelj, ki trpi, in misli, da mu to daje absolutno prednost v odnosu z nami ter vse pravice; · napihnjen kolega, ki o nas misli, da smo nesposobni; · prodajalec, ki se mu ne ljubi iskati, kar smo želeli, in nas obravnava, kot da kratimo njegove pravice; · neprijazen natakar, ki mu je odveč vse, kar vprašamo, in bi verjetno rad, da strežemo mi njemu; · zobozdravnik, ki nas nadere, ker dve leti nismo bili na pregledu, pa smo mi tisti, ki ga plačujejo; · otrok, ki s solznimi očmi očita, da mu nismo kupili mobitela, ki ga imajo vsi; · mož, ki razsaja, ker je imel prometno nesrečo; · žena, ki očita možu, da nič ne doseže v službi, kot da ima pravico določati, kaj mora on doseči; · učitelj, ki pravi, da se naš otrok noče učiti, sam pa se že dolgo ne uči ničesar; · soseda, ki nas nenadoma neha pozdravljati; · prijatelj, ki verjame, da smo ga opravljali, čeprav ni res; · kdorkoli, ki odlično zna tisto, česar se šele učimo; · kdorkoli, ki zna početi krasne stvari, ki se jih mi sicer ne želimo učiti, ker nas ne veselijo, pa vendar ... · kdorkoli je izredno bogat, pameten, plemenit, odločen, izobražen, lep, priljubljen, uspešen ... Skratka, kot ste že razumeli: občutek krivde nam lahko vzbuja KDORKOLI IN ZA KARKOLI. Sploh ni pomembno, ali si česa sploh zares želimo, ali je drugi pomemben lik v našem življenju, ali ima prav, ali gre za pomembne in pravične zadeve ... Gre samo za to, da se v določenem položaju počutimo MAJHNE oziroma DA NISMO NA VIŠINI. Ko začutimo negotovost in ko se prebudi nebogljenost pred svetom, se je dobro zbrati. Bodimo svoj velikan Bolje, da ne hodimo okrog kot palčki med velikani, kot revčki, ki prosijo, da jih kdo dvigne in poviša. Ali so res drugi dolžni, da nas dvigajo v občutenje enakopravnosti? Mi sami smo tisti dobri velikan, ki se nasmehne otroku, ko se ta oklene njegovih kolen, ga dvigne in mu omogoči, da se razgleda po svetu z odraslimi očmi. Edina radikalna rešitev je gojiti občutek, da smo v vsakem primeru in vedno na višini svetosti svojega življenja in odraslega razgledovanja po vseh ljudeh z enakopravnega položaja velikana med velikani. Stopajmo naprej rešeni majhnosti telesa in duha ... naj se z višine odpre razgled. Višje od nas je le nebo!

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...